Dušanov tedenski meni: En dan živiš v graščini, že naslednji dan v zaporniški celici

Živjo, družba. Teden je naokrog, spet je četrtek in čas za prerez ter mini analizo najbolj zanimivih dogodkov preteklega tedna.

“Politika je preveč pomembna, da bi jo prepuščali le politikom”, je nekoč izjavil britanski ministrski predsednik Winston Churchill. Zato tudi današnji zapis pričenjam s političnim dogajanjem. Državni zbor je s 44:42 izglasoval zloglasni ZNB – D. Gre za zakon, ki ga sam dojemam kot zloglasnega z zakonom. Gre za zakon, ki povsem brez potrebe omogoča nadaljnjo represijo nad ljudmi, ter različne oblike kaznovanja za ljudi, ki niso cepljeni. Od pogojevanja tega, da gredo v vrtec ali šolo lahko le cepljeni otroci, do napotitev v izolacijske centre za tiste, ki niso dovolj poslušni in ne ubogajo pridno agende nekega novega svetovnega reda. Vsebina zakona je grozljiva in za našo prihodnost pomembna še bolj kot pravica do pitne vode. Verjamem, da mnogo ljudi vsebine tega zakona sploh ne pozna in se ne zaveda, kaj sprejem takšnega fašističnega zmazka, pomeni v praksi. A, ker je na ta zakon Državni svet izglasoval veto, zadeva pa gre v ponovno državnozborsko glasovanje, več o tem v naslednji kolumni čez teden dni.

Pitno vodo sem omenjal v zgornjem odstavku. A pri referendumu o noveli zakona o vodah, ki se je zgodil preteklo nedeljo, je šlo veliko več kot le zato. Šlo je za ohranitev obrežij naših rek, jezer, obale. In šlo je – četudi posredno – za izraz nezadovoljstva ljudi z aktualno vladno koalicijo, ki nas ima že vse od začetka epidemije za norca. Ves čas eno samo pogojevanje, zastraševanje, vpeljevanje nelogičnih ukrepov, ki so povrh vsega še povsem brezkoristni. Politiki, ki imajo lepe plače na račun davkov, ki jih mi državljani vplačujemo v proračun, žalijo ljudi. Notranji minister protestnike označuje za svinje, predsednik vlade ima na twitterju svoj šov, kjer se zaplete v verbalni konflikt s skoraj vsemi, predsednik države pa je ob vsem tem tiho in dela selfije na instagramu. Kot se za moralno avtoriteto, kar naj bi predsednik države bil, tudi spodobi. Kajne?

30 let smo bili tiho. Bili smo tiho in gledali stran, ko so uničevali našo lesno industrijo, ki je bila nekoč pojem kvalitete. Pa ne bi smeli. Bili smo tiho in gledali stran, ko so uničevali naše velike gradbene firme, ter tekstilno industrijo. Pa ne bi smeli. Bili smo tiho in gledali stran, ko so tako levi kot desni in oni vmes, na veliko kradli, tujcem pa za drobiž razprodajali državno srebrnino. Bili smo tiho in gledali stran. Pa ne bi smeli. Tokrat pa nismo bili tiho in nismo gledali stran. Že to, da je ekipam aktivistov in prostovoljcev na terenu, uspelo zbrati zadostno število overjenih podpisov, da je do referenduma sploh lahko prišlo, je bil znak, da ljudje dojemajo za kaj pri tej zadevi gre. Pa potem fotografije, ki smo jih videli med tednom. Gneča na predčasnem glasovanju. Prizori, ki jih na referendumih v Sloveniji, ne videvamo pogosto. Pogoj, da referendum uspe in zakon o vodah pade, je bil kvorum po katerem bi moralo 340.000 volivk in volivcev glasovati proti. Ta kvorum je bil več kot presežen. Dejansko je šlo (glede na volilno udeležbo) za tretje najbolj obiskane volitve v tridesetih letih, generalno gledano. 86% ljudi je bilo proti. Skoraj plebiscitarna odločitev. Tehtnica na jezičku, so tokrat zagotovo bili ljudje, ki jih doslej na volitvah in referendumih nismo videvali. Mladi. In v tem pogledu, je bil to referendum, kakršnega še ni bilo (če odštejem plebiscit o samostojnosti, leta 1990). A tisto so bili neki povsem drugi časi.

Bil je to tudi teden, ko je mojo pozornost ukradel nek posnetek. Zgodba nekega nekdanjega slovenskega boksarja, ki je med enim od dvobojev utrpel hujše poškodbe nosu, na račun česar težko diha, ponoči slabo spi, čez dan je utrujen. Možakar v kamero prostodušno pove, da bo na operacijo v ljubljanskem kliničnem centru čakal 10 let. Prav ste prebrali. Na operacijo so ga naročili novembra 2031. Tako prijazni so bili, da so mu dali še datum in uro. Kar je super, le letnica je zazrta konkretno v prihodnost.

V Rusiji pa je povsem nepričakovana medijska zvezda (pa čeprav le za en dan), tako kot zgoraj omenjeni upokojeni slovenski boksar, postal neki Rus, ki živi od igranja športnih stav. Le, da njegova težava ni čakanje na operacijo, pač pa čakanje na zaporno kazen. Sicer rusko ne razumem povsem tekoče, a dovolj, da sem razumel prav. Roman Yurkov je ime človeku, ki si denar služi z igranjem športnih stav. Neka ruska banka mu je junija lani, pomotoma nakazala 95 milijonov rubljev, kar je približno milijon evrov. Roman je bil seveda darila na svojem bančnem računu zelo vesel. Tako vesel je bil, da je vse zapravil. Zdaj, ko je sodni postopek končan, ga čaka 6 let zaporne kazni. Roman pravi: “Kriva je banka, ne jaz.” Tudi takšne stvari se dogajajo. En dan živiš v graščini, že naslednji dan v zaporniški celici.

Ko že ravno omenjam graščine in gradove. Veste, kaj je Blokhus? Mesto na severozahodu Danske, kjer so prejšnji teden zgradili največji peščeni grad na svetu. Visok je 21 metrov, težak skoraj 5 ton, v njem je pet tisoč ton peska, lesena konstrukcija v notranjosti, na pesku pa sloj lepila, ki zadevo ohranja kompaktno. Številke, ki so dovolj impresivne, da se je ta peščeni grad v obliki piramide vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov.

Zapis zaključujem s športnim dogajanjem preteklega tedna.

Tadej Pogačar ostaja suvereni vladar francoskega Toura. Odbija vse napade konkurence in ohranja prednost vodilnega. Teniško zgodovino pa piše srbski teniški igralec Novak Đoković. Ko je prejšnjo nedeljo osvojil še Wimbledon, se je po številu osvojenih grand slamov izenačil z Federerjem in Nadalom. Novak je na dobri poti, da tudi v tem pogledu postane najboljši tenisač vseh časov.

Na znamenitem londonskem Wembleyu, pa se je s finalno tekmo med Italijo in Anglijo končalo tudi evropsko prvenstvo v nogometu, ki bi se prvotno moralo zgoditi že lani, a je bilo prestavljeno na račun protikoronskih ukrepov. Prvenstvo, ki je bilo v mnogočem posebno. Prvič v zgodovini je bilo evropsko prvenstvo odigrano v dvanajstih različnih državah, na dvanajstih prizoriščih. Tudi število avtogolov je bilo rekordno. Kar enajstkrat se je zgodilo, da so reprezentance gol zabile v lastno mrežo. Prvenstvo, ki si ga bomo zapomnili po prizoru, ko je Danec Christian Eriksen padel in obležal sredi tekme, a tisto najpomembnejše – življenjsko tekmo – dobil. Prvenstvo na katerem so favoriti odpadali eden za drugim. Od aktualne evropske prvakinje Portugalske, do Francije, ki je aktualni svetovni prvak. Pozitivno presenečenje prvenstva? Več jih je. Švica, Ukrajina, Češka in seveda Danska. Danci so zame moralni prvaki tega prvenstva. Da pa so naslov osvojili Italijani, je povsem zasluženo, čeprav sem v finalu (kot navijač Manchester Uniteda) navijal za Angleže. Italijani so si ta pokal zaslužili pošteno. Selektor Mancini je ustvaril neverjetno zgodbo. Ustvaril je reprezentanco, ki poraza ni doživela že tri leta. Italija je tako svoji bogati zbirki pokalov s svetovnih prvenstev, dodala še enega z evropskih.

To je za danes vse. Bodite dobro, pazite nase. Beremo se spet čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.