Dušanov tedenski meni: Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan

Živjo, družba. Spet je četrtek in čas za mojo kolumno, ki bo tokrat izjemoma malce drugačna, kot ste vajeni. Kolumna v kateri ne bo tistega klasičnega pregleda najbolj zanimivih dogodkov, kot običajno, pač pa zapis v celoti posvečen 30 letnici samostojnosti Slovenije.

Se spomnite, kako ste se počutili, ko ste se odselili na svoje, ali pa si v družinski hiši staršev uredili stanovanje. Sprehajaš se po stanovanju in krasno se ti zdi, ker si samostojen. Imaš svojo kopalnico, kuhinjo, spalnico. Živela svoboda!

Tako smo se verjetno vsi počutili takrat, tistega 25. junija 1991, ko je na Trgu Republike, Milan Kučan izrekel besede, ki sem jih uporabil za naslov današnje kolumne. Sedem let sem bil star. V dnevni sobi sem opazoval prizore, ki so se odvijali na črno belem televizijskem sprejemniku znamke Nokia. Bil sem dosti premlad, da bi vedel kaj se dogaja. A kot otrok si zelo senzibilen in preprosto začutiš, ko se dogaja nekaj velikega. Slovenija gre na samostojno pot. Doživeli smo tisočletne sanje naših prednikov. Mnogi narodi se že leta borijo za samostojnost. Od Kataloncev v Španiji, do Bretoncev v Franciji. Od Kurdov do Palestincev. Slovenija je postopek osamosvojitve izpeljala z dosti manj materialne škode in žrtev kot naši južni bratje. Vemo, kaj se je štiri leta dogajalo na Hrvaškem, v Bosni, kasneje tudi na Kosovu. Naša osamosvojitvena vojna (spomnim se, ko je v Trzinu silovito počilo, ko so raketirali RTV oddajnik) je bila bistveno krajša kot na Hrvaškem in v Bosni. Narod je bil takrat enoten. Ljudje so politiki zaupali. 30 let kasneje, ni več ne enotnosti in ne zaupanja v politiko. 30 let so nam lagali. Levi, desni in oni vmes. Sredinski. Logično je, da jim ne zaupamo.

Pa vendar. Prva leta nove države v obliki kokoške, z glavo tik ob madžarski meji in zadnjico, ki si jo namaka v Jadranskem morju, so bila uspešna. Kljub izgubi jugoslovanskega trga, kar je bil šok za slovensko gospodarstvo in kljub visoki brezposelnosti, ter nekim brutalnim tranzicijskim poslom in vzponu tajkunov, je Slovenija tista turbulentna devetdeseta preživela junaško. Zmogli smo. Verjeli, da gradimo neko novo zgodbo, neko državo v kateri bo sistem funkcioniral. Državo, na katero bomo lahko ponosni. Lojze Peterle je takrat govoril o drugi Švici, a bi bila prva Slovenija čisto dovolj.

In potem v nekem trenutku (2004) vstop Slovenije v EU in zvezo Nato. Tri leta kasneje, pa še slovo od dobrih starih slovenskih tolarjev in prevzem evra.

Občutek imam, da se nam je na tej točki ustavilo. S tem, ko je Slovenija postala članica teh dveh organizacij in sprejela evro kot svojo valuto, smo mi samostojnost, neodvisnost in suverenost (če smo karkoli od tega res sploh imeli) izgubili. Preprosto. Če so nekoč navodila o tem, kaj moramo delati prihajala iz Beograda, so zdaj naši šefi sedeli v pisarnah v Bruslju, Berlinu, Washingtonu.

Slovenija pa je izgubila smer. Nimamo neke jasne strategije, kaj si želimo. Katere so tiste gospodarske panoge, katere bomo razvijali, ker imamo potencial. Skoraj v celoti nam je uspelo sesut domačo gradbeno industrijo, ki je bila svoje čase ena od udarnih igel gospodarstva. Enako velja za lesno predelovalno industrijo. Slovenski les, ki je znan po izjemni kvaliteti zdaj Avstrijcem prodajamo pod ceno, da potem oni z našim lesom ustvarjajo lep denar. Da ne omenjam tekstilne industrije.

Živimo v državi, ki je čudovita, a razprodana do temeljev ter hudo zadolžena. Živimo v državi, ki je pravzaprav skoraj popolnoma odvisna od kapitala tujih korporacij. Hrvati in Srbi so prevzeli velik del slovenske prehrambne industrije (Žito, Droga Kolinska, Fructal), Čehi so prevzeli Radensko, Ukrajinci Perutnino Ptuj, Madžari so postali resni igralci na slovenskem bančnem in medijskem trgu. Če pogledamo le večja podjetja v domžalski občini. Helios je v rokah Japoncev. Papirnica oziroma Količevo Karton v rokah Avstrijcev, kakšno je lastništvo Tosame ne vem. Podjetij, kot so Toko, Univerzale, Induplati, Farma Ihan, itd praktično ni več na slovenskem zemljevidu. Le stavbe so ostale. Polne spominov.

Živimo v državi, v kateri se politika ubada s preteklostjo, namesto, da bi bila zazrta v prihodnost. Vedno več je nestrpnosti do drugače mislečih, ki se ne strinjajo s potezami aktualne vladajoče politike, vedno več delitev na naše in vaše. Na tiste več in tiste manj vredne. Nek kastni sistem, ki sicer ni tako brutalen in izrazit kot tisti v Indiji, pa vendar prisoten.

Živimo v državi, v kateri prevladuje nek ignorantski in vzvišen odnos do intelektualcev, kulture, vsega, kar se ne vklaplja v idilično podobo kozolca, harmonike, goveje juhe in kranjske klobase. Medtem, ko naši športniki že 30 let dosegajo neverjetne uspehe, je za nas uspeh že, če uspemo gradnjo drugega tira realizirati v praksi.

Živimo v državi, v kateri 20 tisoč ljudi čaka na posteljo v domovih starejših občanov, 100 tisoč ljudi pa sploh nima osebnega zdravnika, do katerega je v času koronavirusa, že tako težje priti kot prej.

Draga Slovenija, vse najboljše za tvojih 30 let. A marsikaj bo treba popraviti, izboljšati, v prihodnosti delati drugače.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.