Dušanov tedenski meni: Če se že prepiramo, počnimo to v stilu

Živjo, družba.

Četrtek je tu in spet je čas za to, da se na mojem rednem tedenskem meniju znajdejo nekateri najbolj zanimivi dogodki preteklega tedna.

Začnimo kar s prvo zvezdo slovenskega twiterja in predsednikom slovenske vlade, Janezom Janšo. Janez je že lep čas znan po tem, da na twiterju verbalno obračunava z vsemi, ki se ne strinjajo z njim, izrazijo drugačno mnenje, vidijo svet drugače, kot ga vidi naš premier. Tako se je v preteklosti recimo Janša že zapletel v konflikte z več evropskimi poslanci, komisarji, novinarji britanskega Telegrapha, nemškega Bilda, več hrvaških in avstrijskih medijev, ki so ga ljubkovalno poimenovali “der slowenische Patient”. Pretekli teden pa mu je uspelo preseči samega sebe. Po ostri debati s predsednikom nizozemske vlade, se je Janša odločil, da ne bo sprejel delegacije sedmih evropskih politikov, ki so prišli v Slovenijo na tridnevni obisk. Po ogorčenem odzivu smo spet brali twite polne sarkazma, cinizma in igranja žrtve. V teh stvareh je Janez res dober, saj ima 30 let prakse tovrstnega delovanja. On zagotovo ve, kako se prepirati v stilu. Sicer ob tem res trpi ugled države, ki ga razprodajamo in uničujemo z enako lahkoto, kot tujcem za drobiž razprodajamo naša podjetja, a pustimo zdaj malenkosti. Na twiterju je najbolj pomembno to, kdo ima prav. Kot pri otrocih, ki se igrajo v peskovniku in kregajo čigava je lopatka.

Izrael je prejšnji torek postal prva država na svetu, ki je časovno omejila veljavnost potrdila o cepljenju. Le to zdaj velja šest mesecev, kar v praksi pomeni, da nekdo, ki po šestih mesecih ne bo prejel nove doze cepiva, ne bo več tretiran kot cepljen. Le dan kasneje, so na ulicah Haife, Tel Aviva in nekaterih ostalih izraelskih mest, nastali spontani protesti proti tej rigorozni odločitvi izraelske vlade.

In medtem, ko so protestirali Izraelci, so to istočasno počeli tudi naši zahodni sosedje, Italijani. Pristaniški delavci so zablokirali pristanišči v Trstu in Genovi. A s to razliko, da so tam tudi vztrajali. Kljub uporabi policijskega topa, kljub rožljanju policistov s pendreki in ščiti. Medtem, ko smo v Sloveniji vajeni demonstracij oziroma protestov, pa naj gre za tiste ob sredah ali tiste ob petkih, da se protest začne pozno popoldne in konča zvečer, so Italijani na ulicah vztrajali tudi čez noč. Marsikdo je namreč prišel na proteste opremljen kar s spalno vrečo.

Ko že ravno omenjam uporabo sile policistov v Italiji, ne morem mimo dogajanja pri nas. Prejšnji teden sem namreč z osuplostjo in začudenjem opazoval posnetek varnostne kamere, ki je snemala dogajanje v enem od kranjskih trgovskih centrov. Bil je žalosten prizor pravzaprav. Varnostnik je starejšega gospoda, ki je – kot se je potrdilo kasneje – izpolnjeval PCT pogoj, saj je bil cepljen, a si ni nadel zaščitne maske, preprosto vrgel po tleh kot vrečo krompirja. Onemel sem. Namesto, da bi varnostnik uporabil moč argumenta, se je odločil, da bo raje uporabil argument moči. S tem dejanjem je pljunil v obraz vsem nam, ki smo v preteklosti opravljali delo varnostnika in pri svojem delu poskušali biti čimbolj humani, človeški, razumevajoči. Pljunil je v obraz vsem nam, ki nismo pozabili, kaj so nas predavatelji, večinoma upokojeni profesorji s tacenske policijske šole, učili na predavanjih. Da sta uporaba fizične sile ali celo uporaba sredstev za vezanje in vklepanje, tista dva ukrepa, ki se ju uporabi le v primeru silobrana ali skrajne sile. 45. člen zakona o zasebnem varovanju, je v tem pogledu kristalno jasen.

Ob vseh podražitvah, blokadah pristanišč, zaprtih tovornih poteh in vsem kar se dogaja na globalni ravni, je bilo seveda le vprašanje časa, kdaj bo posledice vsega tega utrpela industrija. Tudi slovenska. Tako so z novomeškega Revoza poslali v javnost obvestilo, da bodo odpustili 350 delavcev od skupno 2200 zaposlenih, dodatnih 100 ljudi pa bo dobilo odpoved tudi v slovenjgraškem podjetju Dani, ki je prav tako kot Revoz odvisno od pomanjkanja mikročipov oziroma dogajanja v avtomobilski industriji.

V Portorožu se je zgodil 24. festival slovenskega filma. Nagrado Vesna za najboljši slovenski celovečerni film, je prejel film Prasica, slabšalni naziv za žensko. Vesno za najboljši scenarij je dobila Iza Strehar, za najboljšo režijo pa Darko Sinko. Nagrajena za najboljšo žensko glavno vlogo je bila Liza Marijina, za glavno moško vlogo pa Radoš Bolčina.

Izbor najbolj zanimivih dogodkov preteklega tedna, pa zaključujem s športnim dogajanjem. Zelo redko sem doslej omenil naše hokejiste, v tehle svojih rednih tedenskih kolumnah. A si tokrat fantje to zaslužijo. Hokejisti ljubljanske Olimpije in Jesenic, dveh klubov, ki sta se v preteklosti pogosto soočala s celim kupom logističnih, kadrovskih, v prvi vrsti pa finančnih težav, sta se uspela stabilizirati do te mere, da lahko uspešno konkurirata neprimerno bogatejšim italijanskim, avstrijskim, češkim klubom. Hokejisti ljubljanske Olimpije, so tako prejšnji teden dočakali na prvem mestu regionalne ICE HL lige, hokejisti Jesenic, pa na prvem mestu Alpske lige. Ko smo že ravno pri hokeju … odlično je svojo novo sezono v ligi NHL začel tudi naš najboljši hokejist Anže Kopitar, ki je na prvi tekmi sezone bil bodisi kot strelec, bodisi kot podajalec aktiven pri treh doseženih golih svoje ekipe. Kar se dogajanja v prvi slovenski nogometni ligi tiče … Koper ne popušča in ostaja prvi na lestvici, ljubljanski Bravo mu tesno sledi, medtem, ko sta kluba z naše občine (Domžale in Radomlje) zaenkrat v spodnjem delu lestvice. Prejšnji teden pa je padla tudi prav posebna odločitev na čast našemu izjemnemu kolesarju Primožu Rogliču, ki bo dobil zlato kolo na vrhu trboveljskega rudnika.

Tako. Za danes je to vse.

Bodite dobro, pazite nase, mi pa se beremo čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.