Dušanov tedenski meni (2. del)

Živjo, družba.

Spet je četrtek in spet je čas za eno mini analizo dogodkov preteklega tedna.

Preden se lotim malce bolj podrobnega opisa, nekaterih morda ne najbolj prijetnih in simpatičnih reči, začnimo v bolj lahkotnem ritmu.

V Los Angelesu so že 63. po vrsti podelile glasbene nagrade Grammy. Prireditev bi se morala zgoditi že januarja, a je bila zaradi epidemije prestavljena na marec. Glasbeni oskarji, ki se podeljujejo v več kot sto različnih kategorijah (letos je bilo kategorij 87), so pravzaprav kipci v obliki gramofona. Zmes svinca in cinka, ki je pozlačena in tehta približno 500 gramov. Absolutna zmagovalka večera, je bila Beyonce. Nominirana je bila v devetih kategorijah, na koncu pa je domov odnesla štiri kipce. Skupno jih ima zdaj že 28, kar je z naskokom največ med vsemi glasbenimi izvajalkami. Grammya za album leta je dobila Taylor Swift. Tudi ona se je vpisala v zgodovino, kot prva ženska, ki je to nagrado dobila za tri različne albume. No, ko smo že pri številkah … za konec le še en statistični podatek oziroma dva. Absolutni rekorder po številu osvojenih grammyev, je pokojni Michael Jackson, ki je leta 1984 v enem večeru dobil kar 8 pozlačenih gramofončkov.

Medtem, ko so v ZDA podeljevali glasbene nagrade, so se v Amsterdamu, glavnem mestu Nizozemske, šli eksperiment. V eni od mestnih dvoran, ki sicer sprejme 17 tisoč ljudi, so testno/poskusno organizirali koncert na katerem je bilo 1300 ljudi. Vsi so opravili testiranje 48 ur pred koncertom, in bili še enkrat testirani 5 dni po koncertu. Sicer pa tovrstni eksperimenti za Nizozemce niso nič nenavadnega. Na podoben način so že izpeljali en seminar v manjši dvorani in eno tekmo. Novi časi, nova normalnost.

Vsi mi, pa smo se v prejšnjem tednu spomnili prve obletnice epidemije koronavirusa. Se spomnite, kako je bilo vse skupaj videt marca lani? Ko je za govorniški oder stopil uradni vladni govorec Jelko Kacin, ki nam je sporočil, da bo naslednjih 14 dni ključnih. Da naj uživamo, dokler lahko. Žugal nam je s prstom in nas z vojaško retoriko opozarjal, da nismo dovolj pridni, ter se ne držimo ukrepov v zadostni meri. Zna biti, da je Jelko Kacin spregledal eno dejstvo. Nismo več leta 1991. Nismo v vojni z JNA, pač pa se bodemo z virusom. Malim, človeškemu očesu nevidnim organizmom, ki ga ne moreš premagati s puško ali tankom. Zato je tudi vojaška retorika zabeljena z dobršno mero subtilnih žaljivk, sarkazma in cinizma popolnoma neproduktivna. A zdi se, da stric Jelko, ki je vmes postal nacionalni koordinator za cepljenje, nekaterih stvari ne šteka najbolje. Kar je po svoje razumljivo. Ni več rosno mlad.

Medtem, ko smo se spominjali prve obletnice epidemije, pa je naš notranji minister, ki je sicer odstopil, a si po tehtnem razmisleku premislil, prišel na veličastno idejo o tem, da bi policijsko uro skrajšali. Tako bi se policijska ura (ukrep, ki rešuje življenja), začela uro kasneje. Predlog ni bil sprejet, Hojs pa se je odločil, da nabavimo 50 kilometrov žičnate ograje na meji s Hrvaško. Ker je varnost pred migranti, o katerih se sicer v zadnjem letu dni hudo malo govori in piše, na prvem mestu. Red mora biti, četudi slab! Ane, Hojsi?

Nekako sočasno s tem, ko je Hojs junaško varoval našo južno mejo, kot se za notranjega ministra spodobi, sta se pravzaprav v istem dnevu v dveh sosednjih državah, zgodila dva zelo pomenljiva dogodka. Na eni od velenjskih osnovnih šol je kar 26 učiteljev in učiteljic poročalo o slabšem počutju, glavobolu, vročini. Stranski učinki cepiva Astra Zeneca, ki je sicer hudo poceni v primerjavi s cepivi ostalih proizvajalcev. Zakaj varčujemo pri cepivih? Mar ni prioriteta številka ena zdravje državljanov? Očitno ne. Isti dan pa je bilo v hrvaških medijih moč zaslediti informacijo, da je Hrvaška naročila 900 tisoč doz cepiva proizvajalca Johnson&Johnson. Če so bili sposobni proizvesti otroški šampon, ki je nežen do otroške kože, bodo pa ja zmogli izdelati tudi cepivo, ki bo nežno do naših notranjih organov. Tudi stranski učinki bodo blagi. Nežni.

In prišla je nedelja. Dan, ko se je dež na našem koncu na trenutke pretvoril v rahel sneg. Dan, ko je Primož Roglič na zadnji etapi dirke Pariz – Nica, branil 52 sekund prednosti pred prvim zasledovalcem. A je šlo narobe praktično vse. Primož je dvakrat grdo padel, ter si ob tem izpahnil ramo. Krvav in v bolečinah je ugotovil, da z njegovim kolesom nekaj ne štima. Njegova ekipa ga je pustila na cedilu, po gobe pa je šla tudi zmaga. Ampak Roglič je dirko odpeljal do konca, čeprav bi marsikdo na njegovem mestu kolo zabrisal v prvo grmovje ob cesti. Primož je to speljal borbeno, junaško, dostojanstveno. Prav to sem pogrešal pri naši rokometni reprezentanci, ki je v nedeljo zvečer proti Švedski igrala odločilno tekmo, ki je odločala o vstopnici za Tokio (olimpijske igre). Nikakor ni sramota izgubiti proti Švedski. Vemo, kakšen je status Švedov v rokometu. A odvisno je, kako izgubiš. Dostojanstveno, borbeno in z dvignjeno glavo, ali vdan v usodo in brez samozavesti že pred začetkom tekme, kar se vidi po telesni govorici. Škoda.

To bi bilo za danes vse. Hvala, ker ste si vzeli čas za moj zapis. Nekateri ste se ob njem morda nasmejali, drugi zamislili, tretji razjezili. Vse to je ok. Tak zapis kot je kolumna, se bralca mora čustveno dotaknit. V nasprotnem primeru je tipkanje po tipkovnici brez smisla.

Lep preostanek tedna vam želim.

Se beremo čez točno teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.