Dušanov tedenski meni: 11. september, 20 let pozneje

Živjo, družba. Četrtek je in spet je čas za tedenski meni, v katerem se bom dotaknil nekaterih, po mojem mnenju najbolj zanimivih in omembe vrednih dogodkov preteklega tedna.

So dnevi oziroma dogodki, ki si jih človek zapomni za vse življenje. Osamosvojitev Slovenije, premierna uvrstitev slovenske nogometne reprezentance na evropsko in kasneje še svetovno prvenstvo, premierna uvrstitev slovenske košarkarske reprezentance na olimpijske igre, dan ko je vsak med nami maturiral, opravil vozniški izpit, dobil prvi poljub, prvič v življenju spil kozarček preveč in na račun tega silovito bruhal. Vsak med nami točno ve, kdaj se je to zgodilo.

Enako velja za 11. september. Vsi se spomnimo dogodkov tega dne. Bilo je točno 20 let nazaj, pisalo se je leto 2001. Pisec teh vrstic je bil 17 letni mulc, ki je obiskoval Srednjo šolo za gostinstvo in turizem, v “zloglasni” ljubljanski soseski, ki sliši na ime Fužine. Mi, bodoči upi slovenskega turizma, ki smo kot mulci sanjali o tem, da bomo turistični vodiči, ki bodo na maturantske izlete vozili cele kupe čednih maturantk, a je bil kasnejši stik z realnostjo malo drugačen. Kot turistični tehnik se lahko v najboljšem primeru zaposliš kot receptor v hotelu ali delaš za pultom v turistični agenciji. Skratka, bodoči upi slovenskega gostinstva in turizma smo zaključili s poukom v popoldanskem turnusu in šli pred odhodom domov še nekaj spit v našo stalno bazo. Perla, legendarni fužinski lokal, ki ga ni več. Sedeli smo v lokalu, natakarica pa je prižgala tv sprejemnik. Izredne novice na Pop tv. Dva ogromna stolpa, znamenita WTC dvojčka v osrčju New Yorka, sta se sesula kot hišica iz kart. Najprej je v prvo stavbo priletelo eno letalo. Bum! Nato 17 minut kasneje še drugo letalo v drugo stolpnico. Bum! Skupno so bila sicer v terorističnem napadu, v katerem je življenje izgubilo blizu 3000 ljudi, od tega skoraj 400 gasilcev, vpletena štiri letala. Tretje letalo se je zaletelo v stavbo znano kot Pentagon, kjer domujeta ameriško obrambno ministrstvo in vrhovni štab vojske, četrto letalo pa je strmoglavilo v Pensilvaniji na nekem polju. Prizori, ki smo jih bili sicer vajeni z ameriških filmov, so se tokrat dogajali v realnosti. Ruševine, prah, kričanje, kaos, panika in zvok gasilskih siren. Čeprav kot najstniki nismo bili zmožni v celoti dojeti razsežnosti tega dogodka, smo vedeli, da svet ne bo več isti. In res ni. Zdaj, 20 let pozneje, ZDA niso več svetovna velesila številka 1. Kitajska je zdaj najpomembnejši igralec na globalni sceni.

Pretekli teden je svojo 30.obletnico, praznovala tudi stranka Desus. Tista stranka, ki je bila po zaslugi neuničljivega Karla Erjavca, vrsto let del praktično vseh vladnih koalicij, ne glede na to, ali je šlo za levo ali desno orientirano vlado. A dogodki zadnjih tednov (člani stranke množično prestopajo v stranko SAB, ki jo vodi Alenka Bratušek) kažejo na to, da obstaja precejšnja verjetnost, da je bil to tudi zadnji okrogli jubilej, ki ga je ta stranka obeležila. Takih primerov, ko so s slovenskega političnega zemljevida izginile nekoč stabilne in številčno močne politične stranke, je bilo v sodobni slovenski zgodovini kar nekaj. LDS, SLS, Zares. Vseh teh strank v parlamentu ni več. Možno, da se po naslednjih volitvah podoben scenarij zgodi tudi stranki Desus in Počivalškovi SMC.

V Avstraliji pa oblast še kar ne popušča s svojimi represivnimi ukrepi, ki naj bi menda služili zaščiti zdravja populacije. A, ko človek na vso zadevo pogleda z vidika razuma in zdrave kmečke pameti, mu začne v tej zgodbi nekaj močno smrdeti. Po masovnih protikoronskih protestih, ki so zajeli več večjih avstralskih mest, so v Sydneyu, mestu s petimi milijoni prebivalcev, razglasili novi lockdown na račun 50 novo okuženih. Dragi gospodje, vas v resnici ne skrbi za zdravje državljanov, kajneda? Za neke druge stvari gre v ozadju. Namerno ustvarjanje psihoze, ustrahovanja, nadzora. Siljenje ljudi v cepljenje. Saj zato v resnici gre. Za nadzor.

Sredi prejšnjega tedna, se je od nas poslovil Danilo Popivoda. Legendarni nogometaš, med drugim vrsto let član ljubljanske Olimpije in človek, ki je bil v času največjih uspehov slovenskega reprezentančnega nogometa, pomočnik selektorja slovenske reprezentance Srečka Katanca.

In, ko že ravno omenjam slovensko nogometno reprezentanco. Le ta je pred tednom dni, v Splitu odigrala kvalifikacijsko tekmo za uvrstitev na svetovno prvenstvo proti Hrvaški. Hrvaška je Slovenijo premagala z rezultatom 3:0. Sama sreča, da je bil Jan Oblak čuvaj naše mreže, saj bi v nasprotnem primeru lahko poraz bil še dosti hujši. Kljub temu, da se hrvaški nogometni reprezentanci dogaja menjava generacije (ni več Mandžukića, Rakitića, Subašića, Luka Modrić pa sploh ni igral), so nas Hrvati deklasirali. Bolj kot sam poraz in dejstvo, da Slovenije na svetovnem prvenstvu v Katarju ne bo, boli način na katerega so naši fantje izgubili. Boli dejstvo, da ni bilo borbe. Ni bilo želje po zmagi. Na tak način se za reprezentanco, za dres s slovenskim grbom na prsih, pač ne igra. Če fantom vpoklic v reprezentanco ne predstavlja časti, ponosa in motivacije, naj pač mesto prepustijo mlajšim, ki jim bo to motivacija. Slovenija je kar se reprezentančnega nogometa tiče, pristala nekje na nivoju Malte, Cipra, Moldavije. Za vse nas ljubitelje nogometa, je to zelo boleče dejstvo. A tako pač je, da resnica pogosto boli.

In še zadnja novica na današnjem meniju, prav tako povezana z nogometom. Portugalec Cristiano Ronaldo, eden najboljših nogometašev vseh časov, se je po dvanajstih letih vrnil “domov”. V klub, v katerem se je njegov meteorski vzpon tudi začel. Manchester United. Že na svoji prvi tekmi, je zabil dva gola. Vrnitev, ki bi težko bila bolj epska.

Tako. To je vse za danes.

Bodite dobro, pazite nase, mi pa se spet beremo čez točno teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.