Dušanov tedenski meni (1. del)

Živjo, družba.

Moje ime je Dušan. Ihanec, oziroma Ihančan, če vam je tako ljubše, že vse od rojstva. Torej polnih 36 let. Turistični tehnik po izobrazbi, upornik in umetniška duša, ter človek, ki je svojih 16 let delovne dobe pridelal na čisto različnih delovnih mestih. Bil sem receptor v hotelu in varnostnik na tekmah ter prireditvah. Delal sem v gradbeništvu in proizvodnji. Pa v gostinstvu. Tipična zgodba človeka, ki išče samega sebe. A so stvari, ki so v mojem življenju stalnica. Pisanje zagotovo je eno od njih. Svoj prvi javno objavljen članek v domžalskem Slamniku se je zgodil, ko sem bil star častitljivih 11 let. Moji profesorici slovenščine, je bil nek moj domišljijski spis tako všeč, da ga je kar poslala na uredništvo Slamnika in prosila za objavo. Jaz pa sem s pisanjem nadaljeval. Na svojem blogu, na svojem Facebook zidu. Pravzaprav se je teh zapisov nabralo toliko, da smo z njih leta 2018, naredili zvočno oziroma avdio knjigo, ki jo je izdala ljubljanska založba Audibook. Dve leti in pol sem pisal članke tudi za NK Ihan, od septembra lani, pa te iste stvari počnem za NK Radomlje. Tale malce daljši uvod se mi je zdelo potrebno spisati, da dobite vsaj malce predstave o človeku, ki vam bo vsak teden ob četrtkih serviral svežo kolumno. Pregled dogajanja v preteklem tednu. Zato se moja kolumna imenuje: “Dušanov tedenski meni”.

Torej, prvi teden meseca marca je za nami. Kar nekaj lepega vremena oziroma sončnih žarkov smo ujeli. Vitamin D zastonj. Bil je to tudi teden, ko smo dobili slovensko predstavnico na Eurosongu. Ana Soklič je izjemna vokalistka. Punca, ki je dva meseca mlajša od pisca teh vrstic, je na glasbeno sceno stopila leta 2004, ko je nastopila pri Mariu v bitki talentov. Nisem strokovnjak za napovedovanje njene uvrstitve, a zdi se mi, da imamo letos možnosti za preboj v finale. Najmanj to.

Kmalu bo minilo točno leto dni, odkar se ubadamo z epidemijo. Pa s policijsko uro, socialno distanco, nošenjem mask. Z ukrepi za katere se zdi, da ne delujejo in tviti, ki nas jezijo oziroma žalijo. Ko že omenjam tvite. Ravno v preteklem tednu, se je na račun svojih aktivnosti na tviterju, naš predsednik vlade Janez Janša znašel pod drobnogledom evropskih medijev. O njem je pisal avstrijski Kleine Zeitung. Pa Die Presse. Belgijski Politico, nemški Spiegel, itd. Politično kariero Janeza Janše spremljam že dolgo. Ampak tokrat je neprijetno presenetil celo mene. Predsednik vlade države, ki bo čez tri mesece začela predsedovanje EU, je na tviterju odprl bojno fronto proti evropskim poslancem in novinarskim hišam. Povsem brezplodno, škodljivo in brezpredmetno početje, v katerem bi naš premier očitno spet rad igral na karto žrtve. Kot, da ne bi imel pomembnejšega dela v državi, ki ni v ravno najboljši kondiciji.

In medtem, ko naš premier besno tvita, mariborski dijaki na dom dobijo pozive na sodišče. Plačilne naloge. Zato, ker so si drznili na protestu javno izrazit željo, da bi se vrnili nazaj v šolske klopi. Kaj točno so naredili narobe, ne vem. Mar bi raje čepeli doma, bili tiho, ter upognili hrbet. Za čisto taktiko zastraševanja in represije gre. Meni se zdi čisto normalno, da so mladi uporniki. Proti sistemu, ki jih omejuje in duši. Da jasno in glasno povedo svoje mnenje. Da se postavijo zase. Tako se razvijajo kot osebnosti. A se naša ministrica za šolstvo, Simona Kustec s tem ne strinja. Pa še marsikdo drug tudi ne.

Se je pa pretekli teden zgodila še ena stvar vsekakor vredna omembe. Milan Bandić, ki je bil župan Zagreba, mesta z milijon prebivalci neverjetnih 20 let, je umrl. Nenadoma. Načeloma so na Hrvaškem epidemiološki ukrepi jasni. Na pogrebu ne sme biti prisotnih več kot 25 oseb. Razen, če umre kdo od pomembnih mož. Na pogrebu zagrebškega župana, je bilo le tako imenovanih covid rediteljev okrog 300. To so ta dvojna merila, ki človeka zabolijo.

Bil pa je to tudi teden, v katerem je ljubljanska Olimpija spet splezala na prvo mesto 1. SNL, z dvema točkama prednosti pred Mariborom. Tudi Domžale so v spomladanski del sezone zakorakale suvereno, z dobrimi predstavami in so zdaj na četrtem mestu ligaške razpredelnice.

Veliko vsega lepega vam želim v naslednjih dneh.

Mi se spet beremo točno čez teden dni.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.