Državljanska nepokorščina
Čeprav se nisem nikoli udeležila protestov v Ljubljani, a sem jih podpirala. Dejstvo je, da živimo v demokraciji, a se glas ljudstva upošteva v glavnem formalno, pri volitvah in dokler se med strankami ne razdelijo stolčki, potem pa vlade pozabijo na volivce. Če ne bi bilo tako, bi danes ne imeli takšno krizo v zdravstvu, šolstvu, socialni oskrbi, v znanosti in povsod tam, kjer se javno dobro bori z lastniškimi apetiti najbolj vplivnih in bogatih.
Kaj potemtakem ostane ljudstvu kot da gre na ulice in tako izrazi svoje nezadovoljstvo? Zavarovalnice so tiste, ki na račun dopolnilnega zavarovanja in dela osebnih zdravnikov kujejo dobičke in namesto da bi jim država te pobrala in vložila nazaj v javno zdravstvo, se dovoljuje praksa dvoživk in prodaja zavarovanj za preskakovanje vrst?! Ali se ljudje zavedamo, da si s tem ne kupujemo prednost temveč si režemo vejo na kateri sedimo? Pa poglejmo malo moje izkušnje. Ko sem po obveznem čakalnem obdobju prišla na vrsto specialistu ortopedu-koncesionarju, zaposlenemu v privatni praksi večjega zdravstvenega centra, sem se po pregledu počutila ogoljufano: pregled je bil karseda površen. Čakalnica tega centra je bila lično opremljena, kot v ameriških filmih, ordinacija za specialistični pregled v katero sem bila sprejeta na pregled, je bila bolj podobna administrativni pisarni, saj ni premogla niti zaves za spodobno slačenje pacientov. Mlad specialist se je obnašal nadvse vzvišeno in brezvoljno, diagnozo bi mi najraje napisal kar z vrat in me poslal domov brez pregleda. Zbudil se je šele po tem, ko sem izkazala nekaj medicinskega znanja in mu zastavila konkretna vprašanja. Mnogi pa so preveč prestrašeni pred belo haljo in le tiho pokimajo in gredo s svojo boleznijo dalje.
Človek ne more verjeti, da en tako velik sistem kot je zdravstvo deluje v takšnem neredu, da se ne ve koliko jih je in kje delajo zdravniki, kakšno je število sester, da o številu pacientov v čakalnih vrstah ne govorimo. Očitno je, da se je ta kaos »uvajal v prakso« tiho in kar nekaj časa, dokler ni zdaj počilo in se odprlo kot gnojna rana. Napoved, da se bo po volitvah ukinilo dopolnilno zavarovanje, se še ni uresničila, a je skrajni čas, da se neha pobirati denar ljudem in jih pustiti brez družinskega zdravnika. Prišel je čas, da državljani vzamemo stvari v svoje roke in se upremo plačevanju nečesa, kar nima smisla, po zgledu Mahatma Gandhija, vplivnega zagovornika satjagrahe (nenasilnega protesta) kot sredstva revolucije. Gandhi je bil tudi poet z znanimi povedi kot so: “Brez žeblja ne moreš popraviti stene na hiši”.
V zdravstvu delajo tudi vestni in humani zdravniki in drugo, nevidno medicinsko osebje, a jih je z vsakim dnem manj. Brez naše podpore se ne bodo mogli obdržati v tem nehumanem, zaslužkarskem sistemu, ki nam ga vsiljujejo elite.
Priporočam v branje odlično javno pismo upokojene zdravnice Mateje Kožuh Novak v časopisu Večer pod naslovom: Res niste nič krivi, dragi kolegi zdravniki? Zakaj ste tiho? V pismu opiše nastalo situacijo in tudi razloge zanjo. Želim si, da bi ga prebrali vsi pacienti in odgovorni za naše zdravje, z zavarovalnicami vred. In ne le prebrali temveč tudi udejanjili.
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.