Družba je mrtva #Ajdapiše

Ko sedim na letališču v pričakovanju prtljage, ki se bo vsak hip pojavila na tekočem traku,
gledam ljudi okoli sebe, se počasi začnem zavedati … Družba je mrtva.

Sedim in gledam ljudi, ki se postavijo čisto ob trak, po katerem bo prišla prtljaga. Nagnetejo se predvsem tam, kjer bo od spodaj nekje prišla ta prtljaga. In nagnetejo se še preden se trak začne vrteti in prtljaga prihajati. Elegantno sedim za njimi in spremljam dogajanje. Tako so se nagnetli, da dejansko sploh ne vidiš kovčkov, ki prihajajo, da bi prepoznal svojega. Nič ne de, bom že počakala oziroma se premaknila malo naprej, da lahko spremljam dogajanje.

In kovčki pričnejo prihajati. Vsi oprezno gledajo vsak za svojim, hitijo ga čim prej pobrati, kot da ne bo prišel še en krog naokoli, če ti slučajno ne uspe. Zdi se, da ga morajo vsi obvezno pobrati na začetku – nihče ne more počakati recimo na drugi strani traku, kamor pridejo niti slabo minuto zatem. Nihče se ne umakne človeku za seboj, da bi ta lažje prišel do svojega kovčka, temveč se preprosto vsi gnetejo med seboj … Nek starejši gospod je zgrabil samo en kovček, drug kovček pa je šel naprej in ga ni uspel vzeti in že se nanj glasno dere gospa, za katero predvidevam, da je njegova žena. Grozno!

Razmišljam, kako bi bilo, če bi se začela dreti jaz in bi jih postrojila vse po en meter in pol stran od traku, da bi vsi lahko lepo in ENAKO videli na trak, ter bi vsak pristopil do traku zgolj v trenutku, ko bi videl svoj kovček. Kako lepo, predvsem pa mirno bi to potekalo …

Seveda tega ne naredim – kdo pa sem jaz, da bom reševala svet? In zakaj bi bila tako neumna, da bi trošila svojo energijo za prepiranje? Priznam, da si včasih želim kakšnega avtoritarnega človeka, ki bi še naredil mir v družbi …

Saj se spominjate starejših jugo filmov, ko stari ata z avtoriteto nadere mulce, ker se grdo obnašajo in komu morda prisoli še klofuto? Pa niti niso njegovi otroci. Niti sorodniki. Preprosto se ljudem ni zdelo nič nenavadnega, da vsi v družbi vzgajajo vse. Danes pač pokličemo odvetnike in se tožimo, družba pa umira …

In smešno se mi zdi, da mi ti isti ljudje tako navdušeno razlagajo o Japonski, kako lepo je tam, tako urejeno in mirno ter kako so recimo vsi tiho na vlaku. Kajti ko umira družba, dejansko umira z njo tudi demokratična republika. Umira skupno.

Ne morem, da ob tem ne bi pomislila na JFK-ja. Pa ne na tisti njegov znani rek, kaj lahko posameznik naredi za državo in ne le obratno, čeprav je ta ključen v bistvu tudi za to debato. Ne, pomislila sem na njegov govor v Berlinu, ko se je zavedal, da demokracija ni popolna, vendar najboljša politična ureditev, kar jih je kadar koli bilo. Seveda je temu tako, če primerjaš svet s tistim, kar so nas učeli pri zgodovini, da je nekoč bilo. Pa vendar, ko gledam soljudi, ki so tako brezobzirni, ki ne znajo niti za trenutek pomisliti na dobro sočloveka ob sebi (to doživljam še toliko bolj čustveno, ker sem niti ne pol ure pred tem lahko gledala, kako drug drugemu skoraj treščijo kovček na glavo, ko hitijo, da se čim prej poberejo z letala, čeprav se s tem hitenjem v resnici nič ne spremeni), preprosto ne vidim napredka, ki bi ga pričakovala v 21. stoletju. Lahko smo razvili vse možne tehnologije, toda kot družba pa se nismo premaknili naprej. Morda smo se, saj v resnici ne vem, kako je bilo nekoč. Toda vsekakor po nekih osebnih standardih kot ljudje in družba nismo tam, kjer bi pričakovala, da smo v Evropi 21. stoletja. Pričakovala bi humanizem. To, da je človek človek in da sočloveka vedno obravnava kot človeka. Pričakovala bi, da se v družbi obnašamo kot ljudje. Ne pa kot ovce … Pa niti ne kot ovce. V resnici bolj kot kure, ki ostanejo brez glave.

Družba je mrtva. Kot je mrtev JFK. Morda ni bil tak, kot smo si ga nostalgično zamislili. Vse bolj pa se zdi smiselna teza, da je umrl, ker je bil eden redkih – tistih, ki so dobili možnost vladati in ki jim je bilo v resnici mar ze celotno družbo.

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.