Bilo je nekdaj pred leti, ko so nam obljublali digitalno revolucijo in da papirjev ne bo več toliko ter da bo to en velik projekt de-birokratizacije. Zadeva je v praksi neuspešna. Dela ni manj, včasih še več. Včasih je dopis po pošti dobil tisti, ki ga je res moral. Sedaj pa je tako enostavno, da te dodajo v kopijo e-pošte ali nekega programa, in gradiva dobivaš vse več. Dela je torej vse več. Papirjev vse več. In zato se tudi javni sektor debeli.
Najbolj pa me moti, da je potrebno vsako najmanjše vprašanje in vsako najmanjšo odločitev spraviti v pisno obliko. Kaj se je zgodilo s preprostimi klici med sodelavci znotraj sistema? Vprašaš, dobiš odgovor, narediš. Tega je vse manj. Čemu?
Prvič, ker se v naši družbi vse bolj izogibamo odgovornosti. Če nekoga nekaj vprašaš, mora podati jasno mnenje v klicu. Razmisliti, se odločiti in odgovoriti. In nato ko dobiš odgovor, se moraš odločiti, boš nasvet upošteval ali ne, in nato nekaj narediti. Če pa si pišemo dopise, ki vzamejo ogromno več časa in posledično naše energije, pa so ti lahko tako zelo lepo politično korektni, da so odgovori brez pravih odgovorov. Načeloma vse podpiramo, mar ne. Načeloma.
Ljudje nismo namenjeni, da na tem planetu sedimo v pisarnah in tipkamo dopise, ki se nam ne zdijo smiselni. Samo zato da tipkamo. Ko posameznik vidi, da je njegovo delno nesmiselno, in to nadaljuje, takrat postane ujetnik sistema. In to vse bolj smo, mar ne? Sistema, ki so ga ustvarili ljudje.
In drugi razlog, ki pa se mi zdi še bolj žalosten, pa je, da beseda človeka ne velja. Kje so tisti časi, ko si nekaj rekel, dal roko in je to delovalo. Dal si vse od sebe, da si realiziral, kar si obljubil. Če res ni šlo, pa si prišel nazaj, povedal, priznal in podal novo rešitev. Zelo človeško.
Prav nič človeško pa se mi ne zdi pisati dopise, ki se končajo z besedami, da je vse skupaj pravno neobvezujoče zapisano. Dopise, ki se potem preverjajo, če so res čisto zares pravno obvezujoči. Sodišča, ki bolj kot splošno krivdo, jasno izkazano z nameni, besedami, dejanji, iščejo procesne napake (če ne sodišča, pa vsaj odvetniki).
Človeško se mi zdi zaupanje. In zato sem z navdušenjem brala o neki novi nizozemski pobudi, namenjeni podjetjem na obrambnem področju, v kateri bo sodelovanje med javnim in zasebnim, ki pa ne bo temeljilo na pogodbah, določbah, temveč zaupanju. Dogovoru. Veri, da se dela dobro stvar za pravi namen.
Še je torej upanje.
Če le razmislimo: kaj delamo in zakaj. Predvsem pa – kaj se bo zares zgodilo, če zadevo naredimo malce drugače, še vedno pa z jasnim, pravim, pravičnim namenom?
Ajda Vodlan
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
Related
