Drevo je lahko vez med generacijami – izberimo Naj drevo naše občine

V Ljubljani že vrsto let izbirajo drevo leta. Ideja se mi je zdela zanimiva in opažam, da je dobila sledilce tudi v drugih krajih Slovenije.

Zakaj so drevesa naši prijatelji in ali smo tudi mi njihovi? Četudi so letošnje pomladanske temperature kar prijetne, se nam obeta vroče poletje. Na sprehodu po mestu z otroki, ki so bili moji prvi »turisti« na slamnikarski poti po Domžalah, smo lovili senco, kjer se je to dalo: na pločnikih ob visokih stavbah in predvsem pod drevoredi. Še najlepše smo se imeli v objemu starih, stoletnih bukev v parku pri bivši tovarni Univerzale. S svojimi debelimi stebli in visokimi krošnjami so bile kot velikani s mnogimi rokami, ki so nas objele s senco in nam hladile že vroča čela. Veliko smo izvedeli o starih slamnikarskih tovarnah in so desetletniki stresali vprašanja kot iz rokava: Zakaj so vse tovarna propadle? Zakaj so igrala v parku s toliko sence postavljena na žgočem soncu? Kje so Firence in Tirolci? Ja, pravi užitek je videti, kako so se vživeli v zgodbo o preteklem času v katerem so bile Domžale središče slamnikarske proizvodnje v Evropi.

So pa potožili, da jih sonce že zdaj utruja in da je premočno, kar občutimo tudi odrasli, a se ne zavedamo, kako velik pomen imajo za nas in naše dobro počutje drevesa in parki. Deblo stare bukve je komaj objelo deset otrok, drevo pa je bilo staro približno toliko kot vsi oni skupaj in je v višino prerastlo bližnjo, nekoč poslovno stavbo tovarne Oberwalderjevih. Moralo bi imeti vsaj 120 let in upam, da jih bo dočakalo še več! Iz mojega pripovedovanja so izvedeli, da so nekoč najbolj uspešni tovarnarji ob tovarnah in svojih domovanjih postavili park – ta je bil simbol moči in elitnosti. Tako je nastal tudi park ob občinski stavbi in park ob vili Kurztalerjevih. Takrat niso govorili o ekologiji, a so se obnašali ekološko.

Danes pa smo ponižne sluge svoji mobilnosti na štirih kolesih in namesto da uporabljamo javni prevoz in spodbujamo njegov razvoj, se gnetemo na mestnih obvoznicah in izgubljamo dragoceni čas in energijo. Vrtimo se hitreje in hitreje, komajda najdemo čas za družabništvo in prijazen pogovor z otroki, ki so mi potožili, da nimajo več prostega časa, (desetletniki!), in bi podaljšali dan v noč kako bi si vzeli hipce svobode. Najbrž se ne zavedamo, da bi nam posedanje v parkih pod debelimi kostanji, bukvami ali hrasti prineslo nekaj prepotrebnega miru in sproščenosti. Predlagam, da se tudi mi, Domžalčanke in Domžalčani, vključimo v vsakoletni izbor najlepšega, najbolj zdravega drevesa in jim tako oddamo spoštovanje za njihov boj z našim mačehinskim odnosom do narave – ker največkrat govorimo eno, delamo pa drugo. »Odrasla drevesa imajo v naseljih nenadomestljiv pomen in so bila od nekdaj pomemben element urbanega. S kampanjo Naj drevo želimo poudarjati predvsem zdrave, nepoškodovane primerke v javnem prostoru, ki jih skupnost ceni zaradi prijetnega ambienta in sobivanja na teh lokacijah,« so zapisali na Občini Kočevje.

Predlagam, da skupaj s portalom domžalec.si začnemo s to akcijo že letos: opazujte okoliška drevesa, ocenite v kakšnem stanju so in predlagajte svoje Naj drevo! Napišite, zakaj vas je navdušilo in ga seveda tudi poslikajte. V kolikor poznate njegovo zgodbo, jo napišite v nekaj stavkih: kdo ga je in zakaj posadil. Ob koncu novembra bomo razglasili zmagovalca za letošnje leto!

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.