Domžalsko tromostovje #Ajdapiše

Pa smo dobili tromostovoje in končno postali prestolnica. Malce heca, seveda.

Po poplavah smo v manj kot mesecu dni dobili začasno rešitev za prečkanje Kamniške Bistrice – dva mostova, ki nas bosta odrešila dodatne gneče v centru Domžal in omogočila pretočnost v Ljubljano (vsaj »normalno« pretočnost, ki smo jo bili vajeni). Pred mostom je tabla, ki opozarja na varnostno razdaljo 40 metrov in močno upam, da se je bodo ljudje držali. Takšna razdalja namreč omogoča, da na mostu ni več kot eno vozilo. Kajti na vprašanje, kaj se bi zgodilo, če bi v jutranji konici, ko avtomobili bolj kot ne stojijo proti Ljubljani, na mostu bilo več vozil hkrati, nimam odgovora. Verjetno nič dobrega. In zopet bi bila na delu kurativa, namesto preventiva – kar pa tudi navsezadnje ta mostova sta.

Lahko rečemo, da je bila kurativa učinkovita. V manj kot mesecu dni smo namreč dobili nova mostova. Vprašanje pa je, ali je bilo že prej dovolj dobro poskrbljeno za varnost? In preden kdo pokaže s prstom na občino ter njeno upravo: cesta je državna, tako tudi most in zatorej sta kurativa in preventiva na strani države.

Bi moral biti most višji? Je bil morda dotrajan? Bo potrebno zgraditi novega ali bo dovolj, da se obnovi starega? Bo to smotrna odločitev ali se bo iskalo najcenejšo verzijo, ki bo ravno dovolj dobra?

Nimam strokovnega znanja, da bi na ta vprašanja pravilno in pravično odgovorila. Vsekakor se lahko zavedamo, da so bile poplave stoleten pojav (ali pa morda celo več – petstoleten). Takšnih padavin predvidoma ni več mogoče pričakovati v naših življenjih. Navsezadnje pa se narava spreminja in tudi to ne moremo zagotovo trditi. Naš cilj ne bi smel biti, da delamo ravno dovolj dobro, temveč da se pripravimo na vse nepričakovano.

V svojem bistvu sem pozitivna oseba – kozarec bom prej videla na pol poln kot pa prazen. Zato vedno znova trdim, da imamo v Sloveniji lepo življenje. Če ga primerjamo z večino sveta, imamo veliko, predvsem pa najdemo pri nas tudi tisto, kar že manjka v bolj razvitih kotičkih sveta: zelenje, pitna voda, pa tudi (in predvsem) mir. Toda nekaj dni v tem poletju sem preživela tudi pri naših severnih sosedih in opazila vse tisto, kar pri nas manjka. Urejenost, zares dobre ceste, navsezadnje tudi nek red, ki pa ni v nasprotju s kreativnostjo (kar pri nas morda prevečkrat prestrašeno pomislimo). Ko sem se vrnila domov, sem tako opazila vse tisto, kar bi mi lahko bili. Tista Švica, ki smo jo sanjali … pa nikoli uresničili.

In tako se v teh dneh sanacije sprašujem, kam gremo naprej. Bomo zakrpali vse skupaj za prvo silo, ali pa se bomo potrudili, da naredimo korak več. Nihče ne pravi, da je enostavno. Toda ta gordijski vozel revščine je nekje potrebno presekati, sicer vedno plačuješ le kurativo, za preventivo pa trdiš, da ni nikoli dovolj denarja. In tako se vrtiš v krogu. Bomo znali kdaj pogledati dolgoročno in ne le populistično enodnevno? Se bo našel kdo, ki bo vodil državo na takšen način? In ali bomo to spodbujali?

Tako sem zelo vesela, da lahko ponovno hitro pridem na Vir in nazaj. Kako hitro in dobro pa bo narejen pravi most, pa je odločitev na bremenih nekoga. Upam, da se zaveda svoje odgovornosti. In želela bi si, da se kot družba več ukvarjamo z vprašanjem odgovornosti: pa ne s kazanjem prsta na nekoga, še manj s prelaganjem odgovornost z institucije na institucijo, temveč s sprejemanjem odgovornosti. Predvsem pa s pohvalo tistim, ki odgovornost sprejemajo. Tako odlično znamo častiti slovenske športnike, ki dosegajo uspehe – ali znamo tako pohvaliti politike in uradnike? Ali znamo le podati kritiko, ko gre kaj narobe? Če je odgovor na zadnje vprašanje pozitiven, potem naj nas ne čudi, da postajamo družba, kjer nihče ne želi sprejemati odgovornosti.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.