Domače! Domače? #Ajdapiše
December je čas praznikov, druženja in predvsem dobre hrane. Toda, kaj sploh je danes dobra hrana?
Dandanes je vse več hrane – toda, je ta hrana tudi kakovostna? V EU imamo tudi vse več pravil, kaj se sme in kaj ne, toda ali danes res jemo boljšo hrano? In zakaj ne?
Prvo pravilo: cena ne pomeni kakovosti. Žal ni tako enostavno.
Drugo pravilo: samo zato, ker je nekaj na policah trgovine, to še ne pomeni, da je zares zdravo in dobro. Zakonodaja se namreč ves čas spreminja – primer je recimo uvoženo sadje. Lansko leto dovoljeni pesticidi letos v EU niso več dovolj in zato prihaja do tega zavračanja hrane, o kateri lahko beremo v medijih (niso vsi primeri seveda enaki). Kar je bilo lansko leto torej »zdravo«, letos ni več. In na mestu vprašanje: kar jemo danes, kaj bomo o tem mislili jutri, naslednje leto?
Tretje pravilo: verodostojnost informacij ni jasna. Znanost je znanost, vendar pa ni sveta. Vse prevečkrat namreč tudi v prehrambni industriji prihaja do raziskav, ki jih financirajo lobiji. V preteklosti je tako najbolj odmevalo, kako so bile plačane raziskave »nevarnosti« maščob. Vse bolj popularni so postajali jogurt z manj mlečnih maščobnih – da je okus ostajal dober, so dodajali sladkor in tako smo ustvarili svet, v katerem je sladkor v vsaki stvari. Vse več pa je znanstvenih raziskav, ki ugotavljajo, da je sladkor še bolj nevaren za telo, predvsem pa močno zasvojil. Najbolj me žalosti, da je v Sloveniji kar nekaj inštitutov, ki delajo res dobre raziskave, financirane z javnimi sredstvi, vendar pa v javnosti ne objavljajo rezultatov. Tako recimo preverijo določene prehrambne dodatke in ugotavljajo, ali je v embalaži res to, kar piše na etiketi. Objavijo, koliko embalaž različnih znamk je bilo dobrih, odličnih, slabih. Lahko podjetja obvestijo, občasno celo na podlagi teh podatkov pristojni izrečejo sankcije (če je zadeva res huda). Vendar pa kupec ne izve, katera znamka je najboljša. Ker se to pač ne sme … V interesu koga so torej zakoni? Multinacionalk.
Četrto pravilo: kratke označbe lahko zavajajo. Bio, eko, naravno in domače. Kako velikokrat to preberete? Narejeno v Sloveniji? In kaj pomenijo vse te stvari? Je res 100 % naravno, bio, eko, domače in narejeno v Sloveniji? EU ima certifikate za eko in bio, tako da če se pozanimamo, lahko izvemo, kdo se res drži nekih pravil. Vendar ponovno: nekaj je eno leto dovoljeno in drugo leto prepovedano. Glede narejeno v Sloveniji smo verjetno že vsi slišali za meso, ko so razlike med rejeno in zaklano. Včasih si žival na koncu pripeljal v državo in je zadostovalo, da je bilo to slovensko meso. Danes se zakonodaja spreminja, zaostruje. Vse to z namenom varovanja potrošnika. Vendar se kmetje in pridelovalci pritožujejo, da je birokracije vse več. Kar je seveda res: EU postaja gora papirjev in omejitev. Če je to v dobro za nas, potem še razumemo … Toda, ali se v petek vodilni politiki vprašajo: gremo res v pravo smer? Nas vsa ta pravila res vodijo v smer izboljšav? Ali pač iskanja lukenj …
Naj glede vseh teh označb dodam še eno – geografsko poreklo. Ko si v trgovini in izbiraš kranjsko klobaso, je tako lep tisti znak malce moder, malce rumen »zaščitena geografska označba« in »zašpiljeno dobra«. V Sloveniji je trenutno certificiranih 15 proizvajalcev kranjske klobase. Vsi v proizvodnem procesu sledijo natančno določenim stopnjam postopka, končni izdelek pa mora ustrezati zunanjem izgledu, sestavi in barvi prereza, teksturi, vonju in okusu. Vendar je notri tudi konzervans E250, natrijev nitrit torej. Uporablja se ga, ker preprečuje razmnoževanje bakterij, predvsem pa da mesu bolj rožnato barvo. Nitrit je sol, ki ga je mogoče izkopati v naravi (ali pridobiti kemično). V velikih količinah sicer ni smrtno nevaren, vendar pa se ugotavlja, da zna biti rakotvoren. Toda je dovoljen. In ko kupujemo vse te znamke kranjske klobase, res kupujemo najboljše? Kaj naj torej izbere potrošnik? Nakup s certifikati v trgovini ali pa morda nekaj domačega pri kmetu?
In naj torej zaključim z domačim. Kaj sploh pomeni domače? In ali je domače pravzaprav najboljše ali je to le naša percepcija? Sama sem zagovornica »naravnega« in vse manj umetnega, vendar sem nekoč videla sliko, ki mi je dala misliti: prikazovala je zemljevid Avstralije in njihove »naravne« stvari (škorpijoni, krokodili, kače ipd.) ter napis: je naravno res najboljše in najbolj varno? Koncept, ki mi je dal misliti: skrajnosti nikoli niso rešitve. Če bi bilo naravno najbolje, bi ostali v jamah, jaz pa priznam, da rada živim v hiši s tekočo vodo in toplim ogrevanjem ter imam hrano v hladilniku in delujoče štedilnik. Domače torej ne more biti vedno sinonim za najboljše, vsekakor pa naj bi bilo boljše.
Kaj je torej bistvo? Da se moramo žal pozanimati predvsem sami. Prebrati embalaže in poiskati dodatno znanje. Kaj pa je najbolj žalostno? Da je zato potreben čas (pa torej tudi denar, da ta čas imaš). Če časa nimaš, kupuješ, kar ti ponudijo. Če imaš časa še manj, si pripraviš že predpripravljeno hrano, ki pa je še toliko bolj polna slabih sestavin. In spoznaš, da je denar sveta vladar. In da čeprav živimo v svetu, ko je informacij preveč, pa so tiste prave informacije vredne zlata (oziroma dobrega življenja … ).
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.