Dobrodošlo leto 2023!

Ko bomo ob polnoči zadnjega dne 2022. leta z veliko pompa raztrgali praznični ovoj z ure, se bo iz nje rodilo mlado, komaj prebujeno novo leto 2023. Dočakajmo ga z veseljem in upanjem, ne glede na to, kaj nam bo prineslo. Je kot otrok, ki v sebi nosi seme preteklih generacij in zasnovo za prihodnost, ali bo zrastlo dobro ali ne, bo predvsem odvisno od nas.

Poglejmo tisoč let nazaj, v čas Cesarja Otona II., ko je oblast na našem ozemlju temeljila na mejnih grofijah (markah in krajinah). Koroška je leta 976 postala vojvodina, cesar si je podredil sosednje mejne grofije: Karantansko marko, Podravsko in Savinjsko marko, Kranjsko, Istrsko marko, Furlansko marko in Veronsko marko. Napol samostojna tvorba je obstajala do začetka 11. stoletja, ko so se začele oblikovati dežele. V tem obdobju se je okrepil fevdalni sistem, naselile so se pomembne plemiške družine, zgradili so prve gradove in uveljavil se je sistem za razdeljevanje obdelovalne zemlje. Iz tega obdobja so Brižinski spomeniki. Iz mejnih grofij in nekaterih bližnjih ozemelj, ki so bila pod nadzorom plemiških družin, so v visokem srednjem veku na slovenskem ozemlju nastale zgodovinske dežele Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Trst in Istra, vključene v Sveti rimski imperij. Od takrat do danes se je svet spremenil in z njim tudi naša pokrajina. Kaj pa bodo naši zanamci brali o nas leta 3023?

Ali smo, po odcepitvi iz Socialistične federativne republike Jugoslavije 1991. leta do danes, dosegli svoj višek? Je naše gospodarstvo še bolj razvito, smo povsem samostojni ali pa v veliki meri odvisni od sredstev in vodenja iz EU? Smo lahko ponosni na dosežke naše znanosti, šolstva in športa ali pa smo razkropljeni po svetu in tam razprodajamo svoje kvalitete? Živimo v državi, ki enako ščiti vse svoje državljane pred krivicami, izkoriščanjem in revščino? Bodo naši vnuki ponosni na razprodane gozdove, onesnažene vode in smetišča naše pretirane potrošnje, ki jo zlagano imenujemo rast in razvoj?

Videno iz perspektive prihodnosti smo ga nekje pošteno polomili. Mogoče smo precenili svoje sposobnosti preživetja v svetu velikih, ali pa smo se, prestrašeni pred svobodo odločanja o lastni usodi, prehitro vdali novim gospodarjem? Pravijo, da zgodovino pišejo zmagovalci, a kdor zna brati, lahko resnico najde med vrsticami, ki jo pišejo poraženci. Kdo nas ovira na poti, ki smo si jo zarisali? Morda je cilj bil lep, a prave poti nismo znali ubrati.

Novo leto je pred nami, polno bo preizkušenj, ki bodo zahtevale precej modrosti in še več poguma za prave odločitve. Vsaka izmed njih bo seme prihodnosti, zato dobro premislimo, kaj bomo sejali.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.