Cvetje za dan žena? Pozor, da ne naredite napake! #Ajdapiše

Dragi bralci, naslov je provokativen z namenom. Za mednarodni dan žena namreč ne potrebujemo šopkov. Pa naj bo jasno, da imam rože rada, ampak vsak dan je dober dan za nakup cvetlic ali pa nabiranje le-teh. Vendar pa bi ob dnevu žena spomnila na nekaj drugega, kar veliko bolj potrebujemo. 

In to niso prazne obljube. Kajti tudi teh je preveč. Vsako leto nekaj dni pred praznikom vsa društva, organizacije in politični akterji organizirajo neke dogodke, namenjajo nagovore in obljubljajo, da bodo spremembe. Kje so te spremembe, ko praznik mine? Pozabljene … 

Naj vam v luči prihajajočega dneva žena povem nekaj o dogodku, ki je včeraj potekal v Založbi Primus v Ljubljani. Pogovarjala sem se namreč z avtorico, ki prihaja iz domžalske občine, in je pred kratkim izdala prvenec z naslovom Volčja kapica. Avtorico Nejo Meto Rojc verjetno že marsikdo pozna po centru Kiron in društvu Terra Anima. Če ne poznate, le kliknite na povezave, saj žal ni dovolj prostora, da bi opisala vse (pa bi bilo sicer vredno!). Knjiga Volčja kapica je reinterpretacija Rdeče kapice, vendar popolnoma drugačna in takšna, kot bi morala biti: zgodba, v kateri se dušam dopusti, da svobodno tavajo in se ne ravnajo po družbenih merilih. Zgodba, v kateri volk ni zlo. Zgodba, v kateri se izpostavi ženska naravna moč in kjer se obudijo tradicionalni obredi in rituali, ki jih je naša družba zapustila. Pa še veliko več tem je v tej knjigi, med drugim Neja Meta na koncu dopiše nekaj svojih misli, med drugim tudi o odgovornosti do pripovedovanja zgodb. Vsekakor je to knjiga, ki jo močno priporočam. 

Predvsem pa je bil to dogodek, na katerem sem uživala. Ustvarili smo prijetno energijo in nastal je intimen prostor, kjer smo ženske lahko delile svoje zgodbe. Vse tiste, za katere se ironično(!) v tej družbi še vedno ne dovoljuje, predvsem pa ne spodobi, da jih javno naslavljamo: menstruacija (Lunina kri) in spolnost med drugim. Predvsem pa tudi pristno bivanje na tem svetu in žalost, ko ugotoviš, da so ljudje v večini vse bolj brezbrižni … Čudoviti je biti v družbi ljudi, ki jim ne potrebujem znova in znova razlagati, da nekaj ni v redu, če smo družba obilja (kakršnega še ni bilo!) in trenutno tudi še vedno družba miru, pa smo tako množično izčrpani, depresivni, nezadovoljni in kronično bolni. Nekaj ni v redu, če ob vsej tej zdravi hrani in prehranskih dodatkih toliko zbolevamo. Zdi se mi, da ves čas pišem in opozarjam o tem. Tokrat pa mi sploh ni bilo potrebno nasloviti te teme, saj je bila vsem dobro poznana.

In kaj torej ženskam podariti ob dnevu žena? To, da se jih sliši in posluša. Pa ne le javno in takrat, ko se to spodobi, temveč predvsem v zaprtih krogih družine. Ne zanikam, da je položaj žensk v Sloveniji napram svetu zelo dober, celo eden najboljših. Toda naj ne bo to izgovor, da ne moremo biti še boljši. In pojdimo še korak dlje – opazimo tudi težave, s katerimi se soočajo moški in tudi to uspešno naslovimo. Dan žena je opomnik, da še nedolgo nazaj ženske niso imele pravic. Je opomnik prehojene poti. Vendar pa se moramo ozreti tudi po sedanjosti in gledati v prihodnost: kaj danes ni v redu. In niso le (družbene) pravice … 

Želela bi si, da bi ob dnevu žena lahko naslovili tudi temo cikličnosti in nerealno pričakovanje do žensk, da delujejo kot moški, torej s konstanto. Ženske smo lunina bitja in so torej dnevi polnosti in dnevi krajcev. Mar ne bi bil že skrajni čas, da ozavestimo te razlike in jih v polni meri tudi izkoristimo?

Želela bi si več pristnosti. In to ne te new-agevske, ki buta iz vsake reklame in zatrjuje o neki navidezni avtentičnosti. Ne! Prisotnost bivanja bi si želela. Zavedanje, da preveč hitimo in da v dnevu žal opravimo vse preveč nepotrebnih dolžnosti in premalo tistih zadev, ki nam napolnijo dušo. 

Predvsem pa bi si želela, da ženska ženski bolj pomagamo. Kajti le medsebojno se najbolj razumemo. Najbolj razumemo, kaj nas tare, kaj nas prizadene in kaj kot ženske doživljamo, čeprav daleč od tega, da smo vse enake in da je le spol ali predvsem spol tisti, ki nas definira. 

Ob mednarodnem dnevu žena vsaki ženski želim, da si vzame čas zase. In naj ne bo to razvajanje v spa centru, temveč sedenje na soncu, v bližini dreves, kjer se sliši veter in le lastne misli. Kajti le v tišini bomo spoznali, kaj vemo, kaj znamo in predvsem: kaj v resnici potrebujemo. 

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.