Covid božič – ko zaživi človeška toplina #Ajdapiše

Covid-19 božič leta 2020. Kaj bomo povedali svojim otrokom, svojim vnukom o tem božiču?

Vlada se je po vzoru drugih držav (recimo Nemčija ima podobno) odločila delno spustiti ukrepe in božični večer ter božič lahko preživljamo v najožjem krogu družin ter celo prečkamo vse občinske meje. Luksuz! Le pred 21. uro moramo biti doma. Na kaj me to spomni? Da ni tako dobrih daril kot je lahko dobra družba družine. Da nobena hrana ni tako okusna, kot je okusna v objemu najbližjih.

Kot otrok sem izjemno rada gledala film Sam doma in priznam – včasih sem si zaželela kakšno podobno dogodivščino. Odraščati v hiši, kjer nas je bilo sedem (trije otroci, tri generacije), je pomenilo, da tudi jaz nikoli nisem imela popolnoma zase pice margerite. Pa sem si jo želela. Pice nisem skrivala, sem pa zato včasih čokolado. No, kot pravijo, pazite, kaj si želite, ker morda se uresniči. Leta 2010 sem bivala v Parizu in neskončno sem pogrešala svojo družino ter se veselila, da pridem domov za praznike. Zaradi snega je bil moj let 23. decembra odpovedan. Ker naj bi letela z EasyJetom (ne izbirajte nizkocenovnikov v tem terminu), je bil naslednji let 28. decembra. Hitro sem kupila (predrago) karto za Adrio, ki naj bi letela popoldne istega dne. Seveda, ko gre nekaj narobe, gre vse narobe. V naglici sem pozabila pin za kartico, zablokirala kartico in še baterija na mobilnem telefonu je šla h koncu, jaz pa brez polnilca. Pa sem rešila te zagate. Potem pa je bil let prestavljen, in spet prestavljen (nekajkrat), in nato prestavljen na naslednji dan. Moj naslednji načrt je bil nočni vlak iz Pariza v Benetke malce pred polnoč. Vendar tudi to ni uspelo. Metro, ki vozi od letališča do središča mesta, kjer je glavna železniška postaja, je obstal. Nek gospod se je odločil tisti dan narediti samomor. Naj počiva v miru! Na metroju smo preživeli več ur in sredi noči sem prišla v stanovanje prijateljice, ki mi je tudi posodila denar (bila sem brez kartice in brez večje količine gotovine). Naslednji dan sem se vrnila na letališče. Let se je zopet prestavljal – nato pa smo končno odleteli. Najprej do Frankfurta, nato pa naj bi iz tam leteli ponovno z Adrio do Ljubljane. Ker smo zamujali, letala v Frankfurtu nismo ujeli. Bila nas je kar velika skupina Slovencev, ki smo želeli na božični večer priti domov. Spomnim se, kako smo pristali v Frankfurtu, in v upanju tekli … zaman. Nastanili so nas v lep hotel. Imeli smo hrano, pijačo. Če primerjam z današnjimi dni – celo družili smo se lahko! Vendar to ni bilo to. Bil je bel božični večer. Vendar sem si želela zgolj domov, v objem mojih staršev, brata, sestre, nečaka. Z njimi sem se pogovarjala preko Skypa na računalniku v sobi hotela. Na božično jutro smo pristali na Brniku – tam je bila moja celotna družina, in to je božič, ki ga nikoli ne bom pozabila. Tudi lekcije ne – pazi, kaj si želiš. Bodi specifičen! Predvsem pa sem si že takrat zapomnila, kako pomembna je družba družina in kako močno so vredni prijatelji, ki so mi v tistih trenutkih na pariškem letališču priskočili na pomoč.

Letošnje praznike sem si organizirala tako, da sem se čim bolj izognila trgovinam in kupila vse, kar se je dalo preko spleta ali lokalno. Vreme zagotovo ni božično. Toda tisto pravo vzdušje, toplino – pa sem dobila na prav posebnem kotičku, v Domu upokojencev Domžale. Pred časom je slednja ustanova dala poziv, da išče prostovoljce. Žal medicinskega znanja nimam, zato na tem področju nisem mogla ponuditi pomoči. Vendar so me vseeno vzeli in s štirimi gospemi, »babicami«, se vidim vsak teden. Nosim popolno »Covid – bojno« opremo – kar pomeni, da pod vizirjem in masko včasih glasno kričim, da se me sploh sliši. Kako izgleda to prostovoljstvo? Pogovarjamo se. Ko kdo komentira, da delam dobro delo, si mislim svoje – prvi- to, da bi lahko v teh časih vsi ugotovili, kaj so naše sposobnosti in dajali družbi. Kar lahko. Pa čeprav zgolj »svojo družbo«. To se mi zdi idealen čas, da premislimo, kaj je naš doprinos družbi in da svoje vrednosti ne ocenjujemo na podlagi višine plače, ki jo določa trg, temveč se lahko opredelimo bolj kakovostno – torej, ko je družba v krizi, ko smo mi vsi v težki situaciji, kaj znamo in kako lahko pomagamo drug drugemu? Kot drugo si pa mislim, da dejansko delajo te čudovite gospe uslugo meni. Dajo mi optimizem in vedno me pošteno nasmejejo. Ko sem se odpravljala na prvi obisk, sem bila malo prestrašena zaradi neznanega. Gospe so same v sobi in iz sob ne smejo – razen na kratek sprehod okoli doma. Me bo čakalo veliko slabe volje, pesimizma? Prav nič od tega! Čisto vse jasno razumejo, da so takšni časi in se preprosto bojujejo kot le znajo. Optimistično! Veselje najdejo v malenkostih. In čisto nič ne jamrajo. Prav zaradi slednjega se vedno veselim tistih dni v tednu, ko jih lahko obiščem. Da bom iskrena. Jamrajo svojci. Zaposleni se trudijo, stanovalci pa so čudoviti.

V tem tednu so zaposleni za njih pripravili »manjšo zabavo«. Po dolgem času so se na varni razdalji lahko dobili na hodniku, kjer so jim zaposleni zapeli božične pesmi. Vsi smo nosili maske, sama tudi vizir. Naše petje (vsaj moje) skozi vse te filtre je bilo neuglašeno, pa vendar iz srca. Tako dobro se že dolgo nisem počutila. Takšno veselje je bilo! To je tisto pravo praznično vzdušje. Gledala sem zaposlene, kako močno se trudijo in si mislila – zaslužijo si velik aplavz! Omenjamo zdravstvene delavce, ki pa niso edini bojevniki v teh dneh. Bojevniki so tudi zaposleni v domovih za starejše, ki ne le odlično opravljajo svoje delo, temveč se še dodatno potrudijo. Organizacija takšnega varnega praznovanja zagotovo ni v delovnem opisu nalog. Pa naredijo. In to prevečkrat pozabimo v tej naši državi. Da ima sistem napake, vendar pa so ljudje, pa sploh ne posamezniki, ampak kar večina, ki se trudi. Ki jim verjetno ni čisto vseeno, ko kdo za računalnikom na Facebooku kritizira vse po vrsti in vse meče v isti koš, češ vse je narobe v tej državi, fuj javna uprava! To so zdravstveni delavci, so zaposleni v domovih za starejše, so zaposleni na občinah, so komunalni delavci, so policisti, gasilci, vojaki … Vsi tisti, ki iz humanosti naredijo več kot je treba. Ker so ljudje, ki jim ni mar. Hvala vsem!

Želim vam lepe praznike in naj vas obda toplina vaših najbližjih.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.