COVID-19 izgubljena generacija #Ajdapiše

Unicef je včeraj objavil poročilo, kjer svari pred izgubljeno generacijo otrok kot posledico Covid–19. So posledice res tako velike, prihodnost tako negotova?

Virus je pretežno nevaren za starejše generacije, zato se je predpostavljalo, da otroci niso ogroženi. Podatki in raziskave kažejo, da pa so so se pojavile mnoge druge posledice za otroke po celem svetu, predvsem zaradi ukrepov za zajezitev virusa. Poročilo tako med drugim navaja, da je tretjina držav po svetu opazila drugačne posledice na področju zdravstva – manj je rednih cepljenje, manj je nenujnih pregledov in podobno. Otroci se soočajo s pomanjkanjem hrane in toplih obrokov zaradi zaprtja šol, ni rednih obiskov socialnih delavcev na domovih, tudi v Sloveniji so zabeležili manj prijav spolnih zlorab otrok. Je zlorab manj, ali prijav manj? Globalno gledano je bila podana ocena, da se je kar za 15% dvignilo število otrok, ki živijo v multidimenzionalni revščini (to pomeni, da nimajo dostopa to izobrazbe, zdravstva, doma, hrane, vode in drugih higienskih standardov) – to je dodatnih 150 milijonov otrok do sredine leta 2020.

Nismo še umirili zdravstvene krize, še vedno smo sredi bitke. Vendar se vsi dobro zavedamo realnosti in vemo, da ko pride cepivo in bomo bolezen obvladali, sledijo težki časi. Če smo morda spomladi še bili optimistični, da je vrnitev nazaj v neki meri možna, pa se je sedaj trenutno stanje tako zavleklo, da posledice so in bodo globje kot smo sprva verjeli. Sledile bodo posledice v gospodarstvu in korak nazaj na mnogih drugih področjih – recimo boj proti revščini, boj za dostop do šolstva za mnoge otroke in podobno. Prav je, da se soočimo z realnostjo – linearnost, ki smo ji bili priča v zadnjih letih, se je ustavila. Turizem, ki je podiral rekorde, je doživel potres. Mnoge dobljene bitke na področju enakosti in razvoja bodo morale biti izbojevane ponovno. Vendar se ravno v tem skriva upanje in optimizem.

Izgubljena generacija. Termin je izjemno močan, predvsem ga uporabljamo za povojne generacije. Tiste, ki jim je bilo delovanje onemogočeno. Naša želja je, da svojim potomcem omogočimo vsaj tako dobre pogoje kot smo jih imeli sami, še raje pa boljše. Strmimo k napredku. Covid–19 pa nas je ohromil. Zaustavil nas je za »trenutek«. Mrzlično iščemo cepivo, da bi ta trenutek bil čim krajši in naše izgube čim manjše. Vsak dan, ko dlje stojimo na tem mestu, smo vsakič malce bolj oddaljeni od našega starega sveta. Torej, kakšna bo prihodnost? Kako močno nas je to prizadelo? Bomo močno nazadovali? Nas po levi res prehiteva Kitajska, ker mi stojimo? Kakšen bo svet po Covidu–19?

Velik del Evrope po letu 1945 je bil v ruševinah. Gospodarstvo je bilo uničeno. Izgubljena generacija je morala obnoviti Evropo – ne le stavbe in gospodarstvo, temveč kulturo, šport, življenja in družbo v celoti. Kje smo 75 let kasneje? Poglejmo na Japonsko, ki je doživela še dve jedrski bombardiranji. Navsezadnje, če pogledamo blizu nas – dve desetletji minevata od vojn na Balkanu, pa se območje razvija, četudi počasneje kot bi si želeli. Dejstvo je, da svet in življenje niso le konstantni napredki in pozitivni trenutki. Pridejo porazi in pridejo trenutki, ko nazadujemo. Takrat je najtežje napredovati, ker vemo, da smo že bili dlje. Ker že poznamo tisti zmagovalni občutek. Toda ti težki časi nas naredijo močne. Letos smo lahko takšen primer videli pri Primožu Rogliču – kar mu ni uspelo v Franciji, mu je uspelo takoj zatem na belgijski klasiki. Čeprav je njegova Lora v knjigi Kilometer nič zapisala, da Roglič pa »klasik ni«. Pobrati se in nadaljevati ni lahko, vendar takšni so zmagovalci.

Prihajajo časi velikih izzivov. Potrebno bo, da se prilagodimo novi situaciji in odreagiramo fleksibilno. Slovenija je ta teden prejela prvi obrok pomoči iz programa SURE in predsednica Evropske komisije, Urusla von der Leyer je ob tem dejala: »S programom SURE jim (op.av.: podjetjem in delodajalcem) pomagamo pri izplačevanju plač, da bo strokovno znanje ostalo v podjetjih. Ko se bo gospodarstvo znova zagnalo, ga bodo potrebovala, da bodo lahko sprejemala naročila in bodo prva na trgu.« Ravno na to opozarjajo mnogi podjetniki v državi, da potrebujejo gotovino in pomoč države sedaj, ker je sedaj čas za prestrukturiranje, čas tudi za vlaganja, čas, da se dobre kadre obdrži in čas, da se pripravimo. Ko pride cepivo, bo to kot pištola na startu – tisti, ki bo prvi zastaral, bo pač imel prednost.

Situacija ni enostavna, vendar pa porušeno območje vedno omogoča nekaj, kar zgrajena območja ne – omogoča možnost, da zgradiš bolje kot je bilo. Po drugi svetovni vojni je Evropa naposled spoznala, da je čas za sodelovanje. Smo pobrali lekcije in se kaj naučili? Pred nami ni lahek čas. Je pa zagotovo čas priložnosti in prepričana sem, da če smo se v prejšnjem stoletju pobrali kar dvakrat po veliko hujših pretresih, da se bomo tudi tokrat. Izgubljene generacije namreč gradijo prihodnost. In tudi mi jo bomo.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.