Čas debelih krav je mimo
Po socialističnih časih skromnosti, so nam dali »vse, kar nismo imeli«: na stotine trgovin tujih blagovnih znamk, ki so čez nekaj let pokopale paradne konje domače proizvodnje; poceni kitajsko blago je zamenjalo in izrinilo drago, a kvalitetno domače blago; lastna proizvodnja in razvoj sta se potuhnila v ilegalo, da smo v tridesetih letih od nekoč samooskrbne državice postali trgovski smetiščni raj, odvisen od uvoza in tuje proizvodnje. Res je, da so na svoj račun prišli ljubitelji napuha in nastopaštva: parkirišča so namesto ruskih lad in italijanskih fiatih zasedli vedno večji štirikolesniki, navadna kolesa na nožni pogon so zamenjala električna, vsak že ima vikend na hrvaški obali in jadrnico pripeto na pomol. Blaginja poka po šivih, tako kot krediti na bančnih računih in psihiatrične bolnišnice, ki ne uspejo podelati ves ta novodobni uspeh.
Z vstopom v EU so se nam odprla vsa vrata, turistična in izobraževalna: mladi so lahko prek študentskih izmenjav spoznali svet in se sprehajali po evropskih velemestih o čem se moji generaciji ni niti sanjalo. Če pa se že je, so tudi te sanje nazadnje dočakale izpolnitev. Ko se ozrem nazaj pomislim ali so se ta svetovna vrata odprla zato, da smo lahko zahodu izročili v roke naš trg, ki ga je ta brž zapolnil s svojim blagom, hitro in brez obotavljanja. Ker lastniki kapitala niso neumni, nam, Balkancem in ostalim južnim sosedom prodajajo izdelke osiromašene kvalitete za lep denar.
Naše gospe so bile vedno rade urejene, če je bilo kaj še posebej drago, prestižno, so »pozabile« sneti nakupovalne trakce, toliko, da ne bo pomote, koliko ima pod palcem njihov investitor. Liki te vrste obstajajo toliko časa koliko obstaja človeška želja po biti nekaj več, kot si. Srečanja v gledališčih, kinih in v lokalih so omejena zaradi znanih razlogov, zato pa se mladi in revolucionarno nastrojeni stari družijo na ulicah. Že več mesecev na glas oznanjajo politikom, da jim je dovolj sodobnega plehkega potrošništva in izkoriščanja ljudi. A kaj ko jih ti, v silnem boju za stolčke, ne slišijo in ne vidijo. Zaslepljeni s svojo rokohitrsko pridobljeno moč in slavo sploh ne opazijo, da nas je vso to natezanje med levimi in desnimi potegnilo na dno in še globlje. Ni boljšega anarhista od države.
Danes ugotavljamo, da v tej uniji drncamo na stranskem tiru, saj smo z lahkoto dobljen evropski denar namesto v proizvodnjo in lasten razvoj vlagali v cestne povezave. Te so, kako predvidljivo, zasedli mednarodni tovornjaki, ki svoje blago prevažajo na jug ali na sever, mi pa obstajamo kvečjemu zato, da si vozniki na dolge proge natočijo bencin ali spijejo kavo. Ker se posledično dušimo v bencinskih izpuhih in hrupu, smo se spomnili, da imamo tudi železnico, a kaj, ko bo, še preden se dogovorimo, kako in kje bo tekla nova trasa, prišel v promet leteči vlak.
Ker sem podjetna, sem se domislila, da bom karte zanj začela ponujati že danes, za ugodno ceno in nekaj zlatih točk, ki jih boste lahko uveljavili pri naslednjem nakupu.
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.