Bolezen našega časa #Ajdapiše

»Sicer pa, dragi moj, ljudi s takšnimi težavami, kot so vaše, vidim vsak teden vsaj petnajst. Na splošno se te reči urede. To je bolezen našega časa, kot pravijo,« opisuje zdravnik pacientu v knjigi Žarek sonca v mrzli vodi, ki jo je napisala francoska pisateljica Françoise Sagan.

Pacient, Gilles, je izgubil veselje do življenja. Pri petintridesetih letih je uspešen novinar, lep, zdrav, s kopico prijateljev in živi v Parizu z lepo žensko. Opisuje svoje nezanimanje za življenje, doživljanje življenja in kako mu vsi želijo pomagati – vsak je to očitno doživel (ali pa njegov prijatelj) in vsakdo ima nasvet. Rešitve so v tabletah, pa v siljenju v doživljanje sveta (potovanje, ljubice, alkohol). V resnici pa rešitve ni, ampak kot je rekel zdravnik – se nekako urede, vsaj v večini primerov.

Nekoč največji veseljak, je sedaj brez energije in volje: »Kdo je lahko bolj osamljen kot človek, ki se je nekoč odločil – kar je še najhuje, povsem naravno, skoraj nagonsko – ki se je odločil, da mora biti življenje radost, sreča, prisrčni cinizem in kateremu potem v Parizu v letu gospodovem 1967 nenadoma vse to uide?« In ravno v tem zadnjem delu citata je poanta mojega zapisa. Knjiga se dogaja konec 60-ih let, Saganova jo je napisala leta 1969, mi pa smo dobili prevod dve leti zatem, leta 1971. Nasploh smo v tistem času njene knjige hitro dobivali prevedene v slovenski jezik (primerjava – tudi angleška verzija je nastala istega leta kot naša). Avtorica je znana predvsem po knjigi Bonjour tristesse, ki jo je napisala pri 17-letih in sem jo imela na maturi pri francoskem jeziku.

Sta torej izgorelost in depresija res bolezni našega časa? Izgorelost kot jo je posledica predvsem prevelike informiranosti je zagotovo nekaj novega, vsaj v tej obliki. Depresija pa očitno prav nič novega. Čemu si torej mislimo, da je? Ker je morda v večjem obsegu, ampak saj je navsezadnje nas ljudi veliko več, kot nas je bilo 50 let nazaj. Morda pa je zgolj moč informacijske dobe, da izvemo več o vseh teh primerih. In morda še to, da depresija ni več nekaj tabu, temveč je nekakšen o čem veliko govorimo, pa tudi veliko pišemo – samo pomislite koliko je knjig na to temo.

Naj podam primer, o katerem sem razmišljala. Vedno govorimo, kako grozni so mladi. Ta nova generacija mladih, ves čas na telefonih, gledajo bedarije na TikTok-u, nimajo delovnih navad, nobenih vrednot in tako naprej. Pa veste, tudi to ni nič novega. Stari Rimljani so zapisali kar nekaj o tej grozni mladini, že Aristotel je govoril o mladih, ki mislijo, da vse vedo, pa v resnici nimajo nobenih izkušenj. Nič novega na zahodu torej.

In zato bi se bilo smotrno večkrat vprašati, kaj je zares novega. Sploh ob vedenju, da živimo v informacijski dobi, kjer izvemo, da se je nekaj zgodilo včasih že preden se je to dejanje zaključilo. Imamo torej več informacij, ni pa tako nujno, da je dejansko več tega dogajanja.

Depresija je bila in bo. Ljudje smo bitja, ki v samem jedru nismo zadovoljna. To moramo razumeti tudi v pozitivnem okviru – naše nezadovoljstvo je naše gonilo napredka. O depresiji ne vem dovolj, da bi trdila, ali je zgolj stvar počutja, okoliščin, ali pa dejansko tudi dedna zasnova. Vsekakor pa se mi zdi, da čeprav na laični ravni posvečamo vse več pozornosti tej temi, pa ji na strokovni ravni vseeno nismo namenili dovolj. Pa ne le depresiji, temveč človeku samemu. Izjemno veliko se ukvarjamo z raziskovanjem sveta in vesolja, namenjamo pozornost razvoju tehnologije, celo umetni inteligenci, človeka pa še vedno ne razumemo. Naših možganov, naših čustev in doživljanj. Nič čudnega torej, da dejansko v samem jedru nismo nič kaj zelo drugačni od naših prednikov. Ukvarjamo se z enakimi težavami (preživetja in smotra obstoja), ki jih rešujemo še vedno na zelo podobne načine. V družbi, v kateri je družboslovje skupaj s humanistiko podcenjeno, nas to ne bi smelo presenetiti. V družbi, v kateri nas najbolj zanima žoga, toliko manj pa filozofske in politične debate naše sedanjosti ter prihodnosti, nas to ne sme presenetiti. V družbi, kjer imajo večji vpliv umetni vplivneži, ki so si slavo pridobili s seks škandali, kot pa ljudje, ki imajo znanje, nas to ne bi smelo presenetiti. Navsezadnje pa ne pozabimo, da imajo določeni vpliv zgolj zaradi naših klikov in všečkov. Kako (ne)močni smo torej v resnici?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.