BIO ali EKO? Ne. ODGOVORNO in ZMERNO! #Ajdapiše

Epidemija zadnjega leta je še bolj nakazala na tisto, kar smo že vedeli – za svoje zdravje moramo poskrbeti predvsem sami. Je naša skrb, naša odgovornost.

Ali pa je to samo še ena vrhunska marketinška poteza potrošniškega kapitalizma? Tvoje zdravje je tvoja odgovornost. Skrbeti moraš, da boš fit in dobro izgledal, hkrati pa da boš odličnega zdravja. Prehranska dopolnila, ne preveč alkohola, raje sploh nič, hrana pa najbolj zdrava, bio in eko. In ne pozabi na vsa preventivna zdravila v lekarni. Zato, da se boš dobro počutil in dolgo živel. Kako plemeniti namen. Pa je res? Ali pa zato, da ne boš preveč na bolniških dopustih in boš čim dlje priden ter marljiv delavec? Da boš sposoben delati po 8, 10 ali 12 ur na dan, zato da ustvariš denar, ki ga potem zapraviš za vse to – prehranska dopolnila, zdravo hrano in vodeno vadbo?

Pa ne le skrb zase, temveč tudi za okolje. Če si razgledan človek, intelektualec, ti bo pa seveda mar tudi za okolje. Plastično vrečko boš zamenjal za papirnato. Plastenko za steklenico. In v trgovini iskal vse tisto bio in eko.

Prav je, da skrbimo zase. Vendar verjamem, da bi morali delati to predvsem iz ljubezni do samega sebe. V življenju moramo vztrajati, ko je težko – in včasih, ko hodimo na goro, ni enostavno. Ko kolesarimo, ni lahko. Takrat vztrajamo. Vendar moramo vse to delati iz pravih razlogov. Ker imamo radi šport. Ker svojemu telesu privoščimo najboljše. Telovadbo, rekreacijo, užitek in počitek. Ne zato, ker nam družba narekuje, da moramo živeti po določenih standardih.

In tako je tudi z bio ter eko hrano. Včasih je hrane primanjkovalo in zato so bili kmetovalci navdušeni, ko je znanost napredovala ter se je izumilo vse možne stvari – pesticidi, druga škropila, gensko spremenjena semena … Bilo je navdušenje, saj smo kar naenkrat lahko zagotovili dovolj hrane za vse. Praksa pa je pokazala, da je vse to tudi škodilo okolju. Ne moremo kriviti tistih, ki niso vedeli. Toda danes vemo. Zato je prav, da delamo korake »nazaj« v bolj naravno pridelavo hrane. Vendar pa je v tem času ekološka pridelava postala tudi tržna niša.

V supermarketih na nas s polic kričijo različni certifikati: BIO, EKO, slovensko. Kaj vse to pomeni? Kaj ti certifikati zagotavljajo? Po pravici – ne vem. Regulacija je namreč še vedno preveč ohlapna in potrošniku ni jasno, kaj oznake pomenijo. Svet je postal tako kompleksen in mi imamo toliko stvari v osebnih življenjih, ki jih moramo narediti in to hitro, da enostavno ni časa, da bi se o vsem dobro pozanimali. Kajti raziskovati, kateri certifikati so učinkoviti, kateri pomenijo »tisto pravo« stvar, ni enostavno. V svojih kolumnah in ostalih objavah na spletu ter družabnih omrežjih ljudi pozivam, da smo odgovorni. Zdi se mi, da to v tem svetu prelaganja odgovornosti na sočloveka, predvsem pa na sistem, pozabljamo. Naša odgovornost je – misliti s svojo glavo. Z zdravo kmečko pametjo.

Zagovarjam odgovoren in ekološki način poljedelstva in tudi drugih panog. Vendar pa pri tem ne smemo pozabiti, da sta bio in eko postali predvsem tržni niši. Zato je prav, da odgovornost zahtevamo tudi od tistih, ki jih plačujemo s svojimi davki in smo jim zaupali svoj glas – poslancev v našem državnem zboru, predvsem pa tistih v Bruslju. Od njih moramo zahtevati odgovornost! Posameznik lahko dela korake na področju »zero waste« in ekološke proizvodnje. In če pogledam, kako polna je domžalska tržnica ob sobotah, ko se prodaja predvsem lokalno, zagotovo pa tudi zelo ekološko pridelano, posamezniki že delamo veliko. Slovenci smo tudi na evropskem nivoju zavedni glede ločevanja odpadkov. Če bi vsi naredili majhne korake, je to veliko korakov!

Vendar pa manjka sistemskih rešitev. Manjka premikov na področju tistih, ki dejansko ustvarjajo svet – torej tovarne, supermarketi in podobno. Tukaj pa lahko posamezniki zgolj izvršujemo pritisk na vse tiste, ki smo jih izglasovali, da naredijo nekaj v našem imenu. Kajti ni pošteno pričakovati od družine petih, kjer starša zaslužita minimalno plačo, da bodo kupovali zdravo hrano na tržnem prostoru v Domžalah ali pa pri Franciju v mengeškem Sadnem vrtu. Dokler bosta na voljo por za 50 centov v supermarketu in za 2 evra na tržnem prostoru – po čem bodo ljudje posegali? Zatorej, četudi pričakujem odgovornost od odrasle osebe, pa zavračam sistemsko prelaganje odgovornosti na posameznika. Neuporaba plastičnih vrečk za enkratno uporabo je lepa poteza. Ni pa tista, ki bo spremenila svet. Potrebujemo velike korake s strani velikih igralcev. Potrebujemo pritiske in izvedbe pravih politik s strani tistih, ki smo jih izvolili, da potrošnik v trgovini ne bo zmeden in da kmetovalec ne bo v preveliki dilemi: odgovorno do okolja ali z željo po dobičku, preživetju.

Zato predlagam, da zavoljo ljubezni samega do sebe jeste zdravo, dobro spite in uživate v dobri hrani. Da ste odgovorni do samega sebe in družbe, predvsem pa, da postanemo zmerni v uporabi. Kajti težava, današnjega sveta, da tako hitro živimo in veliko potrošimo, je le ena – požrešni smo. Zato je odgovor poleg odgovornosti le še: zmernost. Kajti rešitve so možne edino sistemske, toda v tem sistemu je kralj le en – potrošnik in njegov evro.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.