Berete še kaj drugega kot reklamne plakate in letake?

Nikoli si nisem mislila, da bodo naše pismonoše poleg pisem in paketov raznašali reklame. En dan (ali več) v tednu je namenjen razdeljevanju prodajnih katalogov naših trgovcev, iz katerih lahko izveste kateri dan in kje boste deležni popustov. Če ob tem še pridno zbirate pike, si lahko kupite kakšen aktualen izdelek po posebno ugodni ceni. Vas bo pritegnil izdelek ali znižana cena je vprašanje podobno tistemu: kaj je bilo prej – kura ali jajce? Tako se podajamo v vsakdanjo dirko za ugodne nakupe prepričani, da bomo na tak način privarčevali nekaj denarja.

Na ekonomski fakulteti sem še posebej rada poslušala predavanja s področja marketinga in psihologije nakupov. Prav tako o načinu oblikovanja cen, opremljanja trgovin po policah in podobne reči. Izdelki z najvišjimi cenami so postavljeni v višini oči, nujni prehrambni izdelki so na koncu nakupovalne vrste, kar pomeni, da boste spotoma s polic pokupili še kaj, česar sploh ne potrebujete. Igrače in drobni posladki (bombončki in čokolade) so v bližini blagajn, da vas pritegujejo na koncu nakupovalne poti, ko si zaslužite le najboljše. Ah, kar dvignejo se mi kocine na pocukrani besednjak reklamnih sporočil, a zdi se, da dosežejo želeni učinek. Ker se cenite, pravijo, in to nekako odzvanja v podzavesti, saj danes nas nihče ne ceni temveč le tehta globino naše denarnice. Ampak, tudi jaz kdaj zaidem v trgovino in se ne morem načuditi, da nekateri trgovci ponujajo tako visoke popuste, ker mi da misliti, kako visoke marže imajo. A najsi bo tako ali drugače, cene se dvigujejo in še posebej mi padejo v oči visoke cene kruha. Povprečne se gibljejo okoli tri evre, kar se mi zdi na vsak način pretirano in oderuško, saj gre za osnovno živilo! Se spominjate starega razmerja mleka in kruha? Ena napram ena, a že dolgo ni več tako.

S kovidom in brez njega drsimo v revščino, a revščina je najtežja bolezen. Za to, da upokojenke in upokojenci, delavke in delavci, umetnice in umetniki ter vsi prekarci, (ki na kolesih prevažajo hrano za druge), lahko preživijo, vedno bolj skrbijo dobrodelna društva in nevladne organizacije, skratka tisti, ki jih država ne podpira. Sociala je postala stvar prostovoljcev in ne države.

Pa me je nekoliko zaneslo. Hotela sem izpostaviti, da smo 20. novembra praznovali dan slovenskih splošnih knjižnic, ki smo ga v domžalski knjižnici obeležili s festivalom Kamišibaj pod slamniki. Odrasli in otroci smo lahko slišali in videli kamišibajske zgodbe različnih avtoric in avtorjev, ki se niso omejili samo na otroške povedi temveč so svoj prostor našle tudi sodobne problematike in ljudske prigode. Upam, da radi zaidete v knjižnico in se družite s knjigami, da niste kot nek gospod, ki je pred dnevi izjavil, da nekaj mora brati in je s tem mislil na reklame, ki so se šibile iz poštnih nabiralnikov.

Ker je ravno nedelja in so knjižnice zaprte, vas vabim, da pokukate na mojo knjižno polico in si preberete zgodbo Smrt v knjižnici. Kriminalka v duhu časa, se razume!

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.