Avokado na dan, odžene zdravo okolje stran #Ajdapiše

Obožujem avokado. Odpreš internet in kar skočijo vate strani, ki priporočajo to super živilo in navajajo vse dobre lastnosti, ki jih ima. Kakšne pa so temačne strani avokada?

»Uvoz avokada v Evropo, predvsem iz Mehike, se je od leta 2012 povečal kar za 50 odstotkov. Zaradi širjenja plantaž avokada v Mehiki vsako leto posekajo 20 tisoč hektarjev gozda. Avokado za svojo rast potrebuje veliko vode, za kilogram avokada porabijo štirikrat več vode kot za kilogram pomaranč.« (Vir: rtvslo.si) 

Ko raziskuješ avokado po spletu, sprva naletiš na milijon receptov in nasvetov, zakaj je odličen. Nato sledijo opozorila – sprva zdravstvena, ker z nobeno stvarjo ni fino pretiravati in tudi z avokadom na dan ne. Nato pa okoljevarstvena, družbena in politična. Velik delež avokada pride iz Mehike in velika verjetnost je, da ko plačaš avokado iz Mehike, en del tega denarja nameniš tudi mafijskim kartelom. Mehika, pač? Nadaljuješ branje. Še en velik proizvajalec avokada je Izrael. Izrael vključujoč okupirana palestinska ozemlja, kjer za proizvodnjo avokada med drugim izkoriščajo tudi otroke. Težave Bližnjega Vzhoda, pač? Kaj pa ta podatek, tudi zgoraj naveden, da je avokado eden izmed večjih potrošnikov vode?

Priznam svoj greh – zelo rada imam avokado in ga tudi kupujem. Vendar se trudim pri svojih nakupih biti zmerna. Avokado namreč ni nekaj, kar je poznala moja babica. Niti ni nekaj, kar bi jaz poznala kot otrok. Ni lokalno pridelan. Kupiš ga za evro ali dva, odvisno od kvalitete. Toda kaj vse zraven kupuješ? Koga plačuješ? Kaj uničuješ? Se vprašamo, ali se zavedamo?

Avokado je primer izkoriščanja otroške delovne sile, primer izkoriščanja s strani mafijskih združb in primer izkoriščanja okolja zaradi nekih zahodnih trendov. Kajti avokado je postal trend na zahodu. Kot kokosovo olje in še marsikaj drugega. Eksotična živila, nelokalna živila in pa tudi – rastlinska živila. Avokado ni le okoljevarstveno in družbeno-politično vprašanje, temveč posega širše, na vprašanje smotrnosti naše prehrane. Da smo siti ali da imamo luksuz vsak dan?

Pa ne le avokado. Naredimo premislek o krznu. Krznenem plašču babic, ki smo jih podedovali. Mar jih vržemo v koš? Zraven še krzneno pokrivalo iz 70ih let, ki ga je nakupil oče na Poljskem? Seveda. Vrzi stran, ker krzno se ne spodobi. Vrzi stran in teci v Trst kupiti umetne materiale. Ob tem pa podatek – tekstilna industrija je druga največja onesnaževalka na svetu. Letno se proizvede 80 milijard novih kosov oblačil. Zaradi pridelave bombaža v Uzbekistanu je izginilo Aralsko jezero – četrti največji rezervoar pitne vode na svetu. Večina današnjih oblačil je iz plastičnih materialov, ki jih operemo v stroju in … plastiko danes najdemo tudi v soli. Pa ne le onesnaževanje okolja – vprašam vas, kdo naredi majico za dva evra? Ne bomo izkoriščali živali, bomo pa ljudi na drugem koncu sveta? Enako vprašanje o smotrnosti – da smo oblečeni ali da imamo luksuz menjave garderobe vsako sezono?

Podpiram nošenje starih krznenih plaščev, ki ne ustvarjajo nove škodljive potrošnje. Hkrati pa ne vidim potrebe, da ustvarjamo nova povpraševanja. Na spletu sem našla zanimiv podatek – na svetu naj bi bilo za 8 generacij starih oblačil. Ne le krzno – močno podpiram nošnjo vintage kosov iz druge roke, ki so velikokrat boljši in kvalitetnejši kot tisto kar najdemo v tekstilnih trgovinah. V Domžalah je odlična trgovina Naša trgovinca društva Verjamem vate, ki prodaja lepa oblačila, hkrati pa še skrbi za zaposlitev mladostnikov, ki sicer zaposlitve ne dobijo.

Premislek o avokadu in krznu je premislek o sledenju trendom in predvsem premislek o »nepremisleku«. Ker svet ni črno – bel. Živimo v svetu, kjer propagiramo toleranco. Vendar pa je realnost takšna, da tisti, ki toleranco najbolj promovirajo, tudi najtežje poslušajo kritiko. Močno verjamem, da je bila Slovenija bolj svobodna glede mnenj in bolj odprta do drugačnosti pred leti, morda si celo upam reči deloma bolj v času Jugoslavije kot je danes. Danes velja »mainstream mnenje« – v Ameriki, na Zahodu in žal tudi pri nas. Mar ni čas, da spregovorimo, kar si mislimo in te misli spremenimo, če se motimo? Bolje kot pa da molčimo zgolj, ker se bojim obsojanja? In ne obsojanja večine, temveč le glasne manjšine. Norost je kupovati vse eksotične dobrine s celega sveta, obsojati pa soseda, ki si privošči slovensko kuro. Norost je kupovati cenena plastična oblačila vsak drug mesec in hkrati obsojati sosedo, ki nosi krznen plašč svoje babice.

Moj odgovor je: zmernost, lokalnost, trajnost. V potrošništvu in prehranjevalnih navadah. Naši dedki in babice so meso jedli ob nedeljah, zakaj je torej pri nas na jedilniku vsakodnevno? To je tako nenavadno kot avokado. Zmernost … in ne skakanje iz enega v drug trend. Pa še vedno se spomnim svojih najstniških dni, ko smo klicali po hitrih spremembah in revolucijah. Vsekakor so bolj razburljive. Prava pot pa je v dolgočasni zmernosti. Tam se skrivajo ti težki odgovori na vsa vprašanja, ki sem jih postavila, kaj ja in kaj ne, kaj izbrati. Življenje je težko, ker je sivo. Le kot otrok lahko poznaš črno in belo, v celoti dobro in v celoti zlobno, škodljivo. Realnost pa je takšna, da obstaja prepletenost … da se morajo spremembe zgoditi počasi, sicer ne ostanejo dolgo in so polne krvi. Vsaj takšne so bile vse revolucije. Odgovori niso enostavni, podatkov je mnogo. Ni enoznačnosti. Vsi se motimo. Tudi jaz.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.