APLAVZ ŠOLI! #Ajdapiše

Po slovensko se mora najprej malo jamrati. Torej, Arnes na začetku tedna spet ni delal. Nekateri učitelji preveč zahtevajo. Nekateri premalo. Povezave ne delajo. Internet ne lovi. Računalnikov ni povsod. Šole preveč nalagajo otrokom. Preveč staršem … in tako gre v nedogled, sploh na Facebooku, ki vedno bolj postaja “brezno negativizma” (povzeto po Aljosi Bagola).

Najprej zato pohvala v smislu šole na daljavo. Ogromno stvari je, ki ne delujejo. Ogromno stvari, ki se mi zdijo popolnoma nerazumljive – na primer, zakaj se ne bi posluževali televizije v večji meri in zakaj je vsaka šola prepuščena sebi, ko pa je to idealna priložnost, da bi lahko na državni ravni pripravili enako stvar za vse učence. En portal, ena vsebina za vse tretješolce v državi, recimo. Potem pa posamezni učitelji zgolj dopolnjujejo to na svoje načine. Glede na to, da je korona pokazala, da nič ni večno, nič ni samoumevno, bi morda lahko to veljalo tudi za učni načrt, katerega je bilo prej težje spremeniti kot ustavo. Korona je pokazala, da smo fleksibilni, ko moramo biti. Bilo bi super, če bi bili fleksibilni tudi, ko to ni nujno, temveč zgolj zaželeno. Verjamem, da bi prav fleksibilnost močno izboljšala našo javno upravo v celoti.

Pohvalo šolam namenjam v dveh točkah. Prva se dotika sedanjih časov, druga pa je pohvala za »normalne čase«. Včasih nam namreč mora kaj umanjkati, da spoznamo, kaj imamo.

Mnogo stvari danes preko spleta na področju šolstva ne dela, ni optimalnih. Po drugi strani pa je bil spomladi in tudi sedaj jeseni narejen velik korak naprej na področju digitalizacije. Dolgo časa se je govorilo, kaj vse se ne da – pa je sedaj uspelo. Vendar naj samo podam en podatek – leta 1774 je Marija Terezija uvedla obvezno obiskovanje pouka, ki je veljalo tudi za naše ozemlje. Od takrat se je mnogo spremenilo, vendar to »obiskovanje« pa niti ne. Šole so javni objekti, učitelj stoji pred katedrom, učenci pa ga v klopeh poslušajo. Pouk smo modernizirali, šole prenovili, učni načrt posodobili. Vendar je vse to trajalo leta, desetletja. Sedaj pa orjemo ledino zelo hitro. Vesela sem, da smo šli v digitalizacijo, čeprav bi si želela, da bi bilo to postopoma in bi bili bolj pripravljeni. Sedaj nas je virus pač »porinil v vodo in moramo splavati«. Napake se dogajajo, slabosti obstajajo, ključno pa je, da jih rešujemo in gremo naprej. Ključno mora biti, da ko premagamo virus, obdržimo te napredke in jih izboljšamo. Vendar naj ne bo naša debata, ne javna in ne privatna, da je vse narobe in grozno. Ker preprosto ni. Naj bo naše izhodišče, da je sistem v jedru dober. Ker pa so napake, pa na njih opozarjamo z namenom, da jih odpravimo in izboljšamo situacijo. Ne jamranja per se. Torej jamranje, ker pač jamranje. Mar ni bilo dovolj tega? Mar niso ti časi že dovolj težki in je zato prav, da se trudimo biti bolj optimistični in napeti svoje moči zato, da atmosfero razveselimo, ne naredimo le še bolj turobno?

Moja druga pohvala pa je namenjena ravno »jedru«. Bistvo šole je na dveh področjih – prvo, najpomembnejše je zagotovo izobraževanje. Vendar pa je namen javne šole še en in to je »izenačiti otroke«. Javna šola naj bi izbrisala razlike staršev in otrokom ponudila možnost za uspeh in razvoj ne glede na »poreklo, pedigré«. Javna šola naj bi dala vsakemu priložnost, da se dokaže, da uspe in se razvije. In morda smo se ravno tega premalo zavedali, toda tukaj gre našim šolam pravzaprav zelo dobro. Kajti če so otroci doma in se morajo šolati od doma, so razlike na naslednjih področjih: Ali ima otrok sploh računalnik? Ima svoj računalnik ali ga deli? Je dober računalnik? Kakšna je internetna povezava? Ali ima otrok svoj kotiček za učenje, ali ga mora deliti? Ali ima primeren prostor za učenje? Glede na prihajajoče hladne dni – ali imajo doma urejeno ogrevanje? Ali ima otrok doma starše, ki mu lahko pomagajo? Mu pomagajo nastaviti računalnik, ko kaj ne dela? So mu sposobni razložiti snov, če je ne razume? So ga naučili delavnih navad – tudi če si doma, moraš vstati in se šolati? Ali je otrok dobil zajtrk, malico? Ali ga doma čaka toplo kosilo ob pravi uri? …

Naj bodo te časi, ki prinašajo mnogo izzivov, tudi vpogled v nekaj, kar smo morda pozabili. Tako močno smo se zapletli v učinkovitost zdravstva in šolstva, da smo pozabili na tisto glavno in najpomembnejše – zakaj kot družba želimo javno zdravstvo in javno šolstvo. V obeh smo odkrili mnogo anomalij, vendar prav v teh dneh spoznali, da sta to dva sistema, ki si jih kot družba močno želimo in jih močno potrebujemo. Zato bi bilo v prihodnje prav in smotrno, da jima namenimo še več pozornosti. Pa naj ta podpora ne bo le finančna. Bilo bi prav, da se ponovno vprašamo o vrednosti teh sistemov kot celote ter navsezadnje o vrednosti poklicev v teh sistemih – o vrednosti zdravnikov, medicinskih sester, negovalcev in o vrednosti ravnateljev, vzgojiteljev in učiteljev. Naj bo ta »korona čas« čas, ko premislimo o naših vrednotah in o naši družbi.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi