Ali vam je vroče? Kaj pa delavcem na gradbiščih?

Upam, da nam julij in avgust ne bosta postregla s še večjo vročino in sušo, ki je že junija zaskrbela kmete na Primorskem in v Prekmurju. Težko pričakovani dež pa pride največkrat v nalivih in pogosto prinaša točo – nič kaj spodbudno za pridelovalce hrane in nas, potrošnike. Klimatske spremembe trajajo že desetletje, a se s tem politika in ministrstvo za kmetijstvo resno ne spopada, da bi, recimo, poskrbela za namakalne sisteme ali kakšno drugo obliko blažitve posledic suše in toče. Raje s subvencijami gasijo posledice požara. Za kaj dolgotrajnejšega je potrebna dolgoročna politika in ne le projektna, ki ugasne že po enemu letu ali ob volitvah.

Kmetom ni lahko, a kako je delavcem na prostem?

Zadnjič sem poslušala oddajo o delovnih pogojih in nadzoru s strani delovne inšpekcije pri nas. Po zakonu mora delodajalec delavcem v pisarnah zagotoviti primerne delovne pogoje, kar pomeni temperaturo največ 28 °C; na vprašanje, kako je s tem za delo na prostem, pa je gost povedal, da take določitve za ta dela ni. Kar pomeni, da je gradbeni in cestni delavec, krovec in kar jih je podobnih poklicev, prepuščenih bolj kot ne dobri volji in milosti delodajalcev. Ob pogledu na delavce, ki delajo fasado na sosednem bloku, sem se vprašala, ali oni in njim podobni dobijo dovolj vode, ali imajo možnost umika v senco ob najvišjih temperaturah ter kako mora biti opravljati nujno potrebo v razgretih, plastičnih straniščih v katerih po navadi nič kaj prijetno ne diši? Normativi gotovo obstajajo, a so nam še v spominu odkrite kriminalne prakse v Sloveniji, ko gre za zaposlovanje tujih delavcev. V podjetjih Marinblu in Seleo so bile odkrite nečloveške, izkoriščevalske in sramotne prakse podobne tistim iz srednjeveških časov. Pa tako radi se imamo za civilizirane Evropejce!

Vojne so »koristne« predvsem za vse, ki odprtih rok sprejmejo, legalno ali ne, begunce kot potencialno (skoraj zagotovo!) poceni in nezaščiteno delovno silo.

»Hude oblike izkoriščanja tujih delavcev so splošno razširjene, vendar pogosto ostajajo skrite. Večina potrošnikov se ne zaveda, da so morda proizvodi, ki jih kupijo v trgovskih centrih ali manjših trgovinah, ali storitve, ki jim jih ponujajo v hotelih ali restavracijah, nastali z izkoriščanjem delavcev. Do izkoriščanja prihaja v številnih gospodarskih sektorjih in vpliva na različne skupine delavcev, kot so denimo romunski državljani, ki pobirajo krompir na Madžarskem; ženske iz držav podsaharske Afrike, ki jih v Franciji izkoriščajo kot varuške; portugalski delavci, ki jih zaposlujejo za gradnjo cest na Nizozemskem; delavci iz Severne Koreje, ki delajo kot nekvalificirani delavci v poljskih ladjedelnicah, ter obiralci sadja iz Bangladeša in Pakistana v južni Grčiji. Skupno tem posameznikom je, da so na uro plačani 1 EUR ali še veliko manj, da delajo dnevno po 12 ur in več, šest ali sedem dni na teden, da živijo v težkih razmerah in da nimajo pravice do dopusta ali bolniške odsotnosti. Zaradi velikih ekonomskih razlik v svetu in vse več e globalne mobilnosti se izkoriščanje delovne sile še zaostruje. Zaradi ekonomskega položaja doma čedalje več ljudi dela v tujini, pri čemer so pogosto pripravljeni sprejeti delovne pogoje, ki so daleč pod lokalnimi zakonskimi standardi, še vedno pa so boljši kot revščina in brezposelnost, pred katerima so zbežali. Selitev v drugo državo navadno ustvari socialno in ekonomsko ranljivost ali jo poveča. Socialna izoliranost zaradi neznanja jezika, pomanjkanje stikov zunaj delovnega mesta, nepoznavanje lokalnih zakonskih standardov ali naslovov, na katere se je mogoče obrniti po pomoč, povečujejo tveganje izkoriščanja.« (povzeto iz https://fra.europa.eu/sites/default/files/fra_uploads/fra-2016-severe-labour-exploitation-summary_sl.pdf , izdala FRA – AGENCIJA EVROPSKE UNIJE ZA TEMELJNE PRAVICE)

Kot prej navedeni primer Marinblua, ki gotovo ni osamljen primer, je jasno, da tudi naši »podjetniki« ne zaostajajo v izkoriščevalskih in nezakonitih praksah, vprašanje je le ali smo mi sami dovolj ozaveščeni glede svojih pravic iz dela? In tukaj ne mislim samo na višino dohodka temveč na varstvo pri delu in konkretnih pogojih dela. Večja bo kriza, več bo pritiskov na zaposlene in s.p.-je, zato so nadzorniki poklicani, da še bolj resno in zavzeto odkrivajo takšne primere. Mi, kot priče ali žrtve takšnih praks, smo dolžni, da jih prijavimo policiji ali na delovno inšpekcijo. Sama sem doživela primer izkoriščanja pri delu in sem ustrezno ukrepala, čeravno sem prijavo morala podati večkrat. Seveda sem potem bila črna ovca med belimi, ki so raje stiskale zobe in bile tiho. Ko bo črnih ovc več, bo belih manj, potem se delodajalci takšnih praks ne bodo upali posluževati. Svoj glas pa dajem za spregledane delavce od vsepovsod, ki gradijo tiho in za drobiž naše velike nacionalne in manjše lokalne projekte ter upam, da nanje ne bomo več gledali kot na vsiljivce in izkoriščevalce družbe. Če je kdo največkrat izkoriščen, so to prav oni.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.