Ali so taki in drugačni nagrajenci tudi zares lahko naši idoli?

Človeštvo potrebuje velike ljudi, njihove dosežke in presežke. Zato smo se domislili nagrad in priznanj s katerimi posameznike postavljamo v prve vrste. Da bodo naš zgled, da nam dajo spodbudo za delo in življenje. Postanejo moralna avtoriteta, če si to želijo ali ne.

So ljudje, ki delajo zato, da pridobijo potrditev, in so ljudje, ki delajo zato ker jih njihovo delo (ali ustvarjanje) izpolnjuje. Že od nekdaj velja prepričanje, da nas delo in umetnost plemenitita. A to ni pravilo, je le domneva v katero radi verjamemo.

Tekom življenja spoznaš, da je tisti, ki piše lepe ljubezenske pesmi lahko kot človek neljubeč, da je tisti, ki govori o dobroti, sebičnež, da je tisti, ki govori o svobodi za svoje bližnje neusmiljen ječar. Ob branju biografij znamenitih osebnosti se včasih sramežljivo pojavi tudi kakšna manj čudovita lastnost osebe zaradi katere bi, če bi jo postavili v ospredje, njena »znamenitost« potemnela. Zadnji primer, ki ga imamo v Sloveniji, je primer patra Marka Rupnika. (Človeka od tolikih aferah preleti srhljiva misel: mar je Cerkev postala pribežališče spolnih izprijencev?) Praksa, ki jo izvajajo nekateri duhovniki, je splet pozicije moči ter zavajanja in ustrahovanja »podložnic in podložnikov« pod okriljem vere, ki naj bi vodila v čistost in poduhovljenost. Omenjeni pater je, po pričevanju nun, izrabljal verske zakramente in svoje spolne prakse skrival za avreolo umetnosti za katero je bil nagrajen.

Poglejmo še druge znamenite osebe, recimo Alberta Einsteina, ki se mu klanja vsa znanstvena srenja. Ta je med prvo svetovno vojno zapustil bolno ženo Milevo in dva sinova, (prvo hčerko naj bi zaradi Albertove kariere zatajili), ter se po nekaj mesecih poročil z mnogo mlajšo nečakinjo. Ob tem ni nepomembno dejstvo, da mu je prav Mileva kot vrstna matematičarka pomagala pri dokazovanju teorij za katere je kasneje prejel Nobelovo nagrado. Einstein je bil znan po tem, da – predvsem v zgodnjih delih – nikjer ni omenjal svojih materialnih ali drugih virov niti svojih asistentov. Ena od različic zgodbe o nastanku zamisli o relativnostni teoriji govori celo o tem, da je matematična seminarska naloga Mileve Marić na Švicarski politehnični akademiji vsebovala zasnove relativnostne teorije, a za to spet ni materialnih dokazov saj se je njena naloga namreč izgubila. O teh podrobnosti se dolgo ni smelo vedeti, ker bi znanost izgubila idola s katerim se je poistovetila.

Pablo Picasso je bil umetnik in ženskar, njegove najbolj znane slike so nastajale iz zvez z ženskami, nekatere so bile ljubice, druge so bile z njim poročene. Ženske je izkoriščal in z lahkoto zavrgel, dve njegovih soprog sta naredili samomor. Bil je kradljivec duš in ustvarjalen umetnik, kot rečemo: znal se je obrniti in vzeti, kar je mislil, da mu pripada.

Nazadnje lahko vzamemo pod drobnogled še Franceta Prešerna, našega pesnika. Njegovo življenje je bilo polno bogatih mladih deklic – o njih je rad pesnil, a ga niso jemale resno. Z mladoletno služabnico Ano Jelovšek pa je imel tri otroke, ki jih je zapustil, njo prav tako – umrla je v veliki bedi, v hiralnici.

Nagrade se podeljujejo za ustvarjalno oz. znanstveno delo, a je to delo nedeljivo od osebnosti, ki jo ustvari. Prav je, da ne zatajimo človeške slabosti in jih ne skrivamo za idealizirane predstave, ki iz »izbrancev« ustvarjajo idole. Biti izjemen v znanosti in kulturi ali športu pomeni biti izjemen tudi po človeški plati vendar je takšnih ljudi malo in zato so toliko bolj vredni, če nagrado za življenjsko delo dobijo ali tudi ne.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.