Ali smo preobčutljivi? #Ajdapiše

Svoboda govora je termin, ki ga slišimo kar veliko. Zdi se kot, da je na populistični ravni postal glavno merilo uspešnosti demokracije. Koliko je pa svobode govora v naših življenjih, sem se spraševala, ko sem opazovala ljudi med pitjem kave. Koliko dejansko zares izražamo svoje mnenje?

Spomnim se neke debate, ki sem jo imela pred leti, ko mi je doktorska študentka sociologije na FDV-ju dejala, kako je bila presenečena, ko je padel družinski zakonik. Povedala je primerjavo, ki mi je še do danes ostala v spominu – da so se nekoč v Ljubljani in drugje družili po gostilnah in si točno vedel, kdo je lev, kdo desen, kdo liberalen, kdo klerikalen, kdo za trializem v Avstro-Ogrski in kdo za neko novo tvorbo Jugoslavijo. Da danes pa imamo Facebook, na katerem si narediš svoj krog prijateljev in »oblikuješ svojo gostilno«. Ker bereš objave enakomislečih, se ti zdi, da cel svet tako misli. In v njenem primeru je bila tako takrat prepričana, da vsi v Sloveniji podpirajo poroke in posvojitve istospolnih, ter ostalo, kar je prinašal zakonik, pa je šele po glasovanju spoznala, da temu sploh ni tako.

In zato se vprašam o klimi v naši državi pa ne mislim le na politično usmerjenost, torej koga boš volil na naslednjih državnih in lokalnih volitvah, temveč širše družbeno prepričanje. Ali v šolah res poučujejo stvari, za katere večji del družbe meni, da ne bi bilo potrebno? Kako bi to ugotovili? In ali je res naloga države, da »širi« um svojih podanikov? In kdo o tem odloča – da je torej temu tako in tudi o sami tematiki tega.

Družbena pogodba je bila narejena z namenom, da se kot posamezniki zavarujemo. Državo smo ustanovili z namenom, da del svobode zamenjamo za varnost, ki naj bi jo dobili v tem kontekstu. Skozi leta, stoletja pa je država začela posegati na vse več področij. Začela je nastajati socialna država, ki naj bi poskrbela za socialo v širšem kontekstu, zdravstvo, pa tudi izobraževanje, katerega namen je ustvarjati zdravo in sposobno družbo, primerno za delo. Potem pa se je začela ukvarjati tudi s kulturo …

In zatorej vprašanje: kako svobodni smo še danes? Koliko ljudi dejansko brez dlake na jeziku, iskreno, pa še vedno lahko strpno in tolerantno, pove, kaj si misli? Koga bi volil in zakaj. Kaj si misli o perečih in neperečih temah. Menim, da je tega vse manj. Da ljudje svoja mnenja povedo v zaprtem krogu, nikakor pa ne v službi, ne javno.

Bistvo demokracije ni svoboda govora. Temveč posledice te svobode. Ko bi se krešala naša iskrena mnenja, bi zmagala večina. V družbi, v kateri pa se sliši le najglasnejše, pa čeprav (morda) sploh niso večina, pa demokracija počasi umira. Ker je vse več ljudi nezadovoljnih s smerjo, ki jo država vodi. Kaj torej sedaj?

Edini odgovor, ki bi vodil v boljšo prihodnost, bi bil torej glasno izražanje vseh mnenj brez kakršnega koli oporekanja. Ker pa moramo biti politično korektni in ker smo kot družba postali preobčutljivi, da se jasno in brez olepšave reče slonu slon, brez tega da bi bil ta isti slon užaljen, ker on pa sebe ne dojema kot slon (čeprav to je v očeh tistega, ki mu to reče!), pa tega verjetno ne bomo kmalu doživeli …

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.