Ali se zavedamo, kako veliko jamramo? #Ajdapiše

Groza – kakšno vreme! Dež na dež in maja smo. Vlažno je. Pa nismo še cepljeni – ne smemo v restavracijo. Tako in tako se pa nočemo cepiti. Ta korona je lajf uničila. GROZA. Reveži …

“Živimo v času, ko se spoštujejo samo ljudje, živi ali mrtvi, ki so se bili pripravljeni boriti, celo žrtvovati za skupne ideje. Tako razmišljajo zmagovalci in poraženci. Nihče ne ceni ljudi, ki so hoteli samo živeti. Ki so imeli radi druge ljudi, naravo, živali, svet in se z vsem tem dobro počutili. To je za današnji svet premalo …

… Veronika. Samo živeti je hotela, v skladu s samo seboj, in samo razumeti je hotela sebe in ljudi okrog sebe. In njo so ubili.”

Besede so iz Jančarjeve knjige To noč sem jo videl. Govori o času druge svetovne vojne in večkrat sem razmišljala o tem, kako težko mora biti v času vojn, ko posameznik želi le živeti »svoje malo življenje«. Imeti otroke, se poročiti, živeti v miru. Uživati v dobri kavi in soncu. Uživati v tem, da je tukaj in sedaj.

Druga svetovna vojna je stvar preteklosti. Toda vojne pa niso stvar preteklosti. So zgodbe posameznikov iz Sirije, Palestine, Izraela, Severne Koreje, Sudana … Zgodbe revežev iz brazilskih favel in indijskih slumov, kjer vlada nasilje. Potem so pa tukaj naše zgodbe.

Ali se zavedamo, kako veliko jamramo v enem dnevu? Ko se voznik vrine pred vas? Ko ni prostega parkirnega mesta? Ko budilka zazvoni? Ko nekdo ni pospravil posode? Ko zmanjka mleka za kavo? Ko morate v službo? Ko je šef tečen? Ko morate nekaj narediti namesto sodelavke? Ko so otroci tečni? Ko pes hoče na sprehod in dežuje? Ko …

»Pa kaj je narobe z jamranjem, Ajda. To je moj način sproščanja. Pojamram in potarnam … saj potem je okej.« Vprašanje mi je dalo misliti. Kaj je narobe s tem, da kritiziramo vreme, svoje mini težave? Nič. Popolnoma logično je, da nismo ves čas nasmejani do ušes, ves čas srečni. Toda sreča in nesreča sta skrajnosti. Cilj naših življenj pa bi morala biti zmernost – zadovoljstvo. Biti v redu.

Da si damo duška in »saj samo malo pojamramo«, razumem kot dajanje potuhe, ki vodi v vedno večjo odvisnost od jamranja in vedno večji negativizem. Hujšam, ampak bom samo malo čipsa, ker je tako dober? Ne. Kot alkoholik, ki se zdravi, in bo samo požirek vina? Ne. Jamranje je v naši naravi in prepričana sem, da če si ga zavestno dovolimo, ga je vsak dan kanček več. In potem se zgodi naslednje: imamo varen ter topel dom, družino in prijatelje, reden finančni dohodek, zdravje ter srečo – mi pa jamramo, ker vreme ni po našem okusu. Ne skrbite. Kmalu bo vroče in spet nam ne bo všeč.

Ko jamramo, spregledamo vse tisto, kar pa je v danem trenutku v redu. Nehati jamrati pomeni le eno – biti zadovoljen s trenutno situacijo. Sreča ni dobiti, kar si želimo – sreča je v zadovoljstvu s tistim, kar imamo. Zato mora naš fokus v trenutku jamranja preiti na pozitivno, na vse tisto, kar v tem trenutku ne gre narobe, kar deluje, kar nam je všeč in kar imamo radi. Naši možgani so kot mišice, ki jih moramo trenirati. Vaditi moramo to, da bolj opazimo vse, kar imamo in ne tisto, kar manjka. Ker vedno nekaj manjka.

Zatorej predlagam ničelno toleranco do jamranja. Vedno je lahko boljše. Vedno je lahko slabše. Ampak življenje je lepo in zato prosim, uživajte ga. Izkoristite trenutek. Ne le deliti pozitivnih misli na Facebooku in Instagramu, temveč jih začnite živeti. Plešite v dežju. Naredite limonado iz limon življenja. Ali pa dodajte tekilo. Po želji. Uživajte in živite. Ker vsak trenutek je lahko zadnji. Naj bo to lekcija korone – nič ni stalno, nič ni večno in nič ni zagotovljeno.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.