Ali poznamo svoje mesto Domžale?

Ne bom pametovala, saj tudi sama nisem veliko vedela preden sem se udeležila tečaja za turistične vodnike po Domžalah. Da je bil naš razvoj povezan s slamniki, to najbrž vsi vemo, ne vemo pa tega, kje so stale te tovarne in katere stavbe so iz tega časa zgodovinske priče domžalske zgodbe o uspehu. Tej zgodbi so botrovali domači mali obrtniki (Matija Ravnikar, Andrej Jančigaj, Katarina Ravnikar …), a pravi razmah slamnikarstva se je začel s prihodom tujcev v drugi polovici 19. stoletja – Tirolcev in Sudetskih Nemcev s podjetno in organizacijsko žilico. Ti so v Domžalah postavili prvo v nizu slamnikarskih tovarn, daljnega leta 1866. Šlo je za podjetje s sedežem na Dunaju in številnimi podružnicami v Evropi. Zanjo sta bili »krivi« družini Petra Ladstätterja in Jakoba Oberwalderja.

Občinsko stavbo v središču Domžal so 1874. leta, (ko so okoli še ležala polja), postavili tirolski podjetniki (J. Mellitzer, A.Kleinlercher in S. Blasing). Domačini so ji rekli »nova fabrika« in je delovala do 1927. leta. Kupil jo je Anton Volk, ki je v njej imel skladišča za žito, zgoraj pa stanovanja. Nekaj časa je bila v njej tudi galanterijska dejavnost Toneta Okršlarja.

Druga zanimivost bi osupnila marsikaterega novega prebivalca Domžal – to je nov poslovno stanovanjski objekt Krizant, ki je zrastel leta 2003. Ime je nekoliko nenavadno, a je povezano s sinom Petra Ladstätterja – Chrysanta Ladstätterja. Na tem mestu je uspešno vodil največjo slamnikarsko tovarno v Domžalah, zgrajeno 1866. leta, ki so jo imenovali »cesarsko kraljevi dvorni dobavitelj slamnikov«. Bila je uspešna do 1. svetovne vojne, nato pa je zaradi razpada monarhije propadla in se je na njenem mestu po 2. svetovni vojni začela druga uspešna domžalska zgodba – tovarna kovčkov in usnjene pozamanterije, TOKO. To je bila ena najbolj priznanih tovarn te vrste v Jugoslaviji in Evropi, z odlično izšolanimi kadri na Srednji usnjarski šoli, ki je niso premogli ta čas nikjer v Evropi. Danes o njenem obstoju priča le spomin plošča posvečena delavskemu razredu in uvedbi socialističnega samoupravljanja leta 1960. pod sloganom – tovarne delavcem! (Demokracija po naše, bi lahko rekli.) Žal je tovarna po osamosvojitvi Slovenije izgubila svoje največje tržišče in je zaprla svoja vrata kmalu po vojni, 1993. leta.

Visoka stavba na Slamnikarski ulici (!), ki stoji ob starem parku z veličastnimi drevesi, je poslovna in upravna stavba (iz leta 1893) nekdanje tovarne slamnikov in klobukov Jakoba Oberwalderja. Ob njej še stoji tovarna z velikimi okni, ki je še danes v uporabi, saj ima posebej močno kovinsko konstrukcijo in velike, svetle delovne prostore. Zmogljivost tovarne v najboljših časih je bila 400.000 slamnikov na leto. Po 1. svetovni vojni in propadu monarhije, je tudi ta tovarna propadla in se je na njenih temeljih vzpostavila tovarna Univerzale, ki je bila podržavljena leta 1956. Njene delavke so, poleg druge konfekcije, še vedno šivale slamnike in klobuke. V letu 1964 je tovarna Univerzale izdelala rekordnih 300.377 slamnikov. Tovarna je žal po osamosvojitveni vojni zaprla svoja vrata 2003. leta. Vsaka vojna vzame svoj davek. Njenih športnih oblačil in druge konfekcije se spominjam še sama, nekaj jih hranim kot rariteto in primer kvalitetne izdelave.

Omeniti velja, da so slamnikarske tovarne temeljile na delu žensk, slamnikaric, ki so svoje pridobljeno znanje delile po Evropi in čez lužo, so bile prve ženske iz naših krajev, ki so z delom tudi dobro služile.

Škoda je, da v Domžalah nimamo spominskih znamenj na še stoječih »slamnikarskih« stavbah, mislim, da celo na eminentnih 32 metrih visokih dimnikih ni nobenega napisa. Starejši prebivalci se radi spominjajo časov, ko so v teh tovarnah delali, a zgodovina našega kraja je tako bogata in pisana, da bi jo morali spoznati tudi mladi. Zato, če bi radi izvedeli še veliko več, pojdite v Slamnikarski muzej v Domžalah, začudeni boste nad bogastvom eksponatov in strokovnim prikazom postopkov izdelave slamnika.

Vabim Občino, da čimprej uredi novo krožišče in ga osmisli s simbolom naše občine, to je slamnikom oz. slamnikarico, ki v rokah drži snop žita, na glavi pa ima lep, občudovanja vreden slamnik! Ohranjanje zgodovine je pomemben gradnik v občutenju domačega kraja in ni le privlačna vaba za razvoj turizma.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.