Ali je vaše delo cenjeno?

Vprašanje se nanaša na družbo kot širše okolje in prav tako na družino, kot naše ožje okolje. Gimnazija je bila izhod v sili za tiste odličnjake, ki se niso mogli sami odločiti kaj bodo počeli v življenju, kot tudi za tiste čigavi starši so pripadali »cenjenim« poklicem (zdravniki, pravniki, direktorji, če se temu lahko sploh reče – poklic) in so pričakovali, da njihovi mladiči gredo po njihovih stopinjah. Potem so tu starši, ki so delali v manj ali nič cenjenih poklicih in so želeli, da bi njihovi otroci z dobro izobrazbo dosegli lepše in dostojnejše življenje. So pa tudi starši, lahko jih imenujemo tradicionalisti, ki so bili zadovoljni z osnovno izobrazbo ali tisto srednjo s katero si bo otrok pridobil poklic in začel samostojno živeti. Torej, da ga nimajo predolgo na grbi, grdo rečeno. Tako so na naše izbire pomemben vpliv imeli starši, družba šele kasneje, z večanjem razlik med družbenimi razredi.

Ob poplavi gimnazijskih maturantov smo ostali brez obrtniških in storitvenih kadrov. Zdaj se »kolo sreče« obrača in so najbolj plačani, četudi morda ne tudi cenjeni, obrtniški poklici: zidarji, vodovodarji, električarji, parketarji, različni ostali nevidni izvajalci storitev za katere se potem pulimo, ko jih nujno potrebujemo. Potem smo se vrgli v turizem. Ob poplavi turistov iz celega sveta smo čez noč ugotovili, da nam primanjkuje sobaric, natakaric, kuharic, trgovk, čistilk (velja enako za moški spol), ki so prej delali cele dneve in noči za borno plačilo. Zato so se usmerili v druge poklice ali odšli v druge države. Nadomestili ali izrinili so jih nadobudni in poceni študenti, ki nimajo niti higienskega minimuma kaj šele znanja kako se pravilno streže strankam.

To, kar nas mora najbolj skrbeti je stanje v zdravstvu in položaj ljudi, ki delajo kot podporniki zdravnikom: medicinske sestre, tehniki, strežnice, čistilke, pravzaprav vsi od katerih smo najbolj odvisni, ko smo bolni in nemočni. Ravno pandemija kovida je razsvetlila njihov položaj, a zdravstveno ministrstvo niti sindikati še niso »materializirali« niti polovico danih obljub o izboljšanju njihovega položaja.

Včasih smo imeli dober nadzor nad podjetji, kar se tiče varnosti pri delu, in posledično manj delovnih invalidov. Zdaj temu že dolgo ni več tako – imamo vse več poškodovanih ali izčrpanih delavcev, ki vedno težje uveljavljajo invalidske pokojnine.

Najbolj kritična in nevidna kategorija delavk so gospodinje – opravljajo svoje delo brez plačila in brez zavarovanja, brez dopusta in bolnišk. Prijateljica mi pravi, da je njena mama v prejšnjem sistemu bila deležna tzv. gospodinjskega denarja, ni ga bilo veliko, a je z njim lahko razpolagala kakor je hotela, ne da bi moža prosila za nakup nogavic, vložkov ali za odhod k frizerju. Gospodinjsko delo je od nekdaj bilo samoumevno, čeprav težko in nehvaležno, a podcenjeno. Ženske opravijo večino neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela – neformalno, neplačano delo v gospodinjstvu po oceni OECD predstavlja približno 33% BDP držav članic, v Sloveniji skoraj 40% BDP. Poleg dejstva, da gospodinjsko in skrbstveno delo pogosto pomeni dodatno obremenitev žensk – poleg (ne)redne zaposlitve – pa obstajajo tudi primeri, ko osebe (večinoma ženske) ostanejo doma kot gospodinje. Aprila 2016 je bila pripravljena Bela knjiga o pokojninah, ki je uvajala novo pokojninsko reformo v kateri so želeli ženskam odvzeti določene pravice in jih spraviti v slabši položaj. Bela knjiga o pokojninah je predlagala ukinitev elementov na podlagi katerih si lahko posamezne zavarovanke in zavarovanci znižajo upokojitveno starost. Sem sodi možnost zniževanja zakonsko določene upokojitvene starosti na račun skrbi za otroke in kot že omenjeno, ravno ženske so tiste, ki večinoma opravljajo skrbstvena dela. Poleg tega pa so v Beli knjigi predlagali znižanje višjega odmernega odstotka za ženske in odpravi pozitivne diskriminacije žensk, to pa argumentirajo s tem, da so danes ženske bolj izobražene in da imajo s tem višjo plačo – ta drugi del seveda ne drži.

No pa še nekaj cvetk, ki kažejo, kako država uspešno varčuje na račun ženskih pravic: Leta 2012 je bila sprejeta nova pokojninska zakonodaja (ZPIZ-2), ki je izenačila upokojitvene pogoje za moške in ženske. Torej kljub temu, da so ženske soočene z diskriminacijo na trgu dela, imajo nižjo povprečno plačo (ženske v povprečju zaslužijo 1594€ bruto, kar je povprečno 101€ manj kot moški) in opravljajo neformalno, neplačano gospodinjsko delo, jim je bilo v ZPIZ-2 odvzeta možnost hitrejšega upokojevanja.

Zanimivo pa je dejstvo, da lahko s strani pristojnega ministrstva slišimo, da je omenjena reforma pokojninske zakonodaje bila uspešna in, da se je pokojninska blagajna kratkoročno stabilizirala. Delno lahko to seveda potrdimo, toda to se je zgodilo predvsem na račun žensk. Starost žensk ob upokojitvi, se je od leta 2012 v povprečju povečala za slabo leto, medtem, ko pa je starost moških ob upokojitvi ostala praktično nespremenjena. Iz tega lahko sklepamo, da so ženske prevzele večino bremena pri reševanju pokojninske blagajne, toda tudi to očitno ni dovolj. V predlogu spremembe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je poskušala vlada leta 2017 pravico zavarovanja prek partnerja odvzeti oziroma močno omejiti. To pomeni, da bi bila do možnosti takega zavarovanja po novi ureditvi upravičena samo tista oseba, ki je tudi prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in aktivno išče zaposlitev (kar mora dokazovati, da je iz evidence preprosto ne – izbrišejo), je starejša od 65 let ali pa ima otroka, ki še ne obiskuje osnovne šole. Pravica do zavarovanja prek partnerja bi torej postala mnogo bolj omejena oziroma pogojevana, kar je tudi sicer trend na področju socialne varnosti v Sloveniji.

Tako torej, ne glede na najnižjo stopnjo brezposelnosti nimamo razloga za spanje, ko gre za ohranitev delavskih pravic. Kapital je kot pijavka, razen tega nas zna s svojimi prikrojenimi besedami prepričati, da je vse v redu in prav. Odprite vse štiri oči še preden boste na lastni koži občutili kaj pomeni izguba delavskih pravic. Borite se za vsako, še preden vam jo izmaknejo iz zakona (rok)! Z mislijo na to praznujte praznik dela, 1. maj!

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.