Ali je šlo vse v pi***? #Ajdapiše
Moja kolumna prejšnjega tedna je bila nadpovprečno brana. Je bila toliko boljša? Ne. Naslov je bil provokativen. Nesrečni fuk ali nori pornič. Vse je zanimalo, kaj piše … Moja kolumna (vsaj upam) sicer ni »click bait«, ker ne obljubljam nekaj, kar potem tudi ne ponudim – kolumna je še vedno kakovostna, tako kot so moje kolumne od dneva ena. Ne zavajam. Sama kolumna ni bila boljša od prejšnjih, morda so kakšne veliko manj brane bile tudi močno boljše po kakovosti. Toda naslov je pritegnil. Mar mora tako biti v tem svetu? Vse šokantno, vse privlačno – da sploh še odreagiramo? Je to trend medijev in spleta ali se je človek vedno tako odzval?
“Click bait” je metoda: narediš tako šokanten naslov, da ljudje preprosto »morajo« klikniti. Na spletu se namreč plačuje po klikih in kliki štejejo. Pa saj ni le splet, tudi Slovenske novice so polne šokantnih naslovov. Marsikateri se zgražajo, toda realnost ostaja: najvišjo prodano naklado imajo prav Slovenske novice. Očitno je pač dobra metoda in očitno ljudi to zanima. Kdo lahko sodi, kaj mora ljudi zanimati?
Namen naslova moje kolumne prejšnjega tedna ni bil »click bait« kot temelj. Nisem plačana na število klikov. Ampak, če klikneš na kolumno, jo načeloma vsaj začneš brati. Moj namen pa je pisati kolumne, ki jih ljudje berejo. Dilema pisatelja in pisca je vedno, za koga piše. Pravijo, da pišeš dobro, ko ne pišeš za druge. Ko pišeš, moraš pisati iz sebe in ne pisati za druge. Toda, če svoje pisanje pošlješ v objavo (spletno ali tiskano), pa je tvoja želja, da te berejo. Tekst, ki si ga spisal, ima tako dve popolnoma neodvisni funkciji: lahko je razmislek, je čiščenje svojih misli, morda preprosto ustvarjanje in hkrati je še ta njegov drug namen, torej da ga preberejo. Da morda spremeniš način razmišljanja drugih? Jim daš misliti?
Pišem zase, ustvarjam zase. Kolumne pošljem uredniku za objavo, pa z namenom, da se berejo. In zato sem izbrala takšen naslov prejšnji teden. Da več ljudi klikne z namenom, da prebere.
Vedno sem želela pisati kakovostno in to je moje vodilo pri pisanju. Ne populistično, ne tisto, kar ljudje želijo slišati, temveč tisto, kar mislim. In takšna naj bi bila vsebina mojih kolumn. Toda branost kolumn je veliko nižja, če naslov ni privlačen. In razmišljala sem, kaj narediti? “Se prodati” za takšne naslove? Pa saj ni prvič: tudi veliko zanimanja je bilo za partizane na Kolovcu …
Sem v dilemi, saj po eni strani ni nič škodljivega – naslov pritegne in ljudje preberejo. Trdim, da ni »click bait«. Ker je vsebina kakovostna in ker namen ni klik, temveč branje. Toda, mar je to zgolj oportunizem, pragmatizem? In predvsem, kje je meja? Izdelke prodajajo razgaljene ženske, ker se tako prodaja. Nič škodljivega, pa vendar kje so meje? Ali v tem svetu sploh še imamo meje? In pa navsezadnje: ali so meje dejansko pomembne ali je to posledica nekih naših priučenih moralnih vrednot, ki pa nas dejansko le omejujejo? Ki nam dajejo navidezen občutek človeške nadvlade, češ mi kot moralna bitja, ki vladamo svetu, vladamo nagonskim živalim? Mi, ki smo več, ker nismo divje živali, temveč imamo etiko, moralo, vrednote.
V teh dneh sem s prijatelji in znanci imela kar nekaj debat na to temo – nekateri zagovarjajo kakovost do zadnjega, torej so proti provokativnim – škandaloznim naslovom, drugi so bolj pragmatični, tretji pa kot tanki, ki gredo do konca, češ izkoristi vse, kar se ponuja. Verjetno je to zgolj stvar odločitve, tako kot na vseh drugih področjih naših življenj. Morda tako vprašanje ni le, kje so meje, temveč tudi kakšne so posledice?
Bili so časi, ko je bilo škandalozno, da je ženska pokazala gole gležnje. Pa časi, ko so bila gola ramena škandalozna. Kaj je danes škandalozno? Kaj nas sploh še preseneti? V modi, umetnosti, kulturi in še marsikje drugje, navsezadnje tudi v arhitekturi, se še vedno trudimo, da gremo korak naprej, da šokiramo. Vse bolj se moramo potruditi. Toda, zakaj ta močna želja, da šokiramo? Je to res edini način, da odreagiramo?
Odgovor je preprost: da. Meje in moralo postavljamo mi kot družba in mi sami. Preden so ženske pokrile ramena in kolena, so živele v jamah, kjer razgaljenost ni bila šokantna. Na kaj odreagiramo se spreminja. Danes smo v svetu poplave informacij, fotografij in videoposnetkov, tako da resnično odreagiramo le še na redkokaj. Je to res narobe?
Morda pa moramo moralo pustiti ob strani in narediti tisto, kar lahko: sprejeti realnost, kot pač je. Kajti sicer, kdo bo tisti moralni sodnik, ki nam bo povedal, kaj je sprejemljivo in kaj ne?
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.