Ali je Breza center naslednji propadajoči Vele? #Ajdapiše

Ko sem odraščala v domžalski občini v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, smo na koncu ulice imeli majhno trgovinico. Spominjam se, kako smo v prvih letih osnovne šole po šoli zavili tja in si s kovančki kupili nekaj sladkega ali slanega. Sama sem imela najraje tiste koruzne obročke, ki smo si jih dajali na prste in jedli z njih (to so bili časi pred razkuževanjem in korono, seveda). Spominjam pa se, da se je v tistih časih odprla Breza center in Spar, ki se mi je takrat zdela tako imenitna trgovina. Ko je mami rekla, da greva v trgovino, sem vedno znova upala, da greva v ta veliki Spar, kjer je bilo toliko polic. Če sva šli kdaj zgolj do konca ulice, sem bila razočarana. Pa naj tukaj prekinem nostalgijo: danes bi bila tako zelo vesela majhne trgovinice na koncu ulice. Pa ne toliko zato, ker bi na dosegu roke potrebovala osnovne potrebščine, marveč zato, ker sem poznala prodajalke inker je bil prisoten človeški stik. Žal mi je, da sem se morala naučiti iz (slabih) izkušenj, kako pomembna so družinska in majhna podjetja. Nič čudnega, da jih je toliko propadlo … Še preden smo se zavedali. Vendar, ni še konec – zato naprej na zgodbo.

Na tisti Spar, ki se mi je zdel tako velik in imeniten. Dokler se ni odprl Mercator center v Domžalah. Dokler nisem zašla v Ljubljano do velikih nakupovalnih centrov. Pa nato v Pariz, New York … Takrat sem spoznala, kako majhni smo. Ta Spar v Breza centru je izgubil blišč, ki ga je imel takrat, ko sem bila majhna. Pa vendar sem ga velikokrat obiskovala. Po eni strani zato, ker mi je bil blizu. Po drugi strani pa vse bolj zato, ker je bil idealne velikosti. Ponudil mi je vse, kar sem potrebovala, hkrati pa ni bil prevelik, da sem izgubljala čas s sprehodi med policami. Sem se že raje sprehajala v naravi. V tem času sem namreč odrasla in spoznala, da se sreča prav zagotovo ne nahaja v nakupovalnih središčih in da je potrošništvo le navidezno zadovoljevanje potreb, ki te na koncu pusti še bolj praznega.

Letos pa je prišla novica, da se Spar v Breza centru zapira. Nisem bila pretresena. Težko rečem, da mi je bilo mar. Še vedno je blizu majhen Tuš, pa Lidl, navsezadnje niti Mercator niti Hofer nista daleč. Se pa sprašujem nekaj drugega: kaj čaka ta prostor?

Ko se je Breza center odprl, je bil mišljen kot nekakšen prestižen trgovski center. Bil je nekaj privlačnega in novega. Mlade nas je izjemno privlačil McDonalds. Potem smo hodili tja na tečaje tujih jezikov v Duda center. Dekleta smo nato zahajala v DM, drzni pa so se podali v erotične trgovine. Tam so bile obleke, pa lokali, bela tehnika in še kaj. Včasih smo se podali na vrh stavbe in uživali v koktejlih. Kasneje smo tja hodili, ker so naši otroci praznovali rojstne dneve.

Ne morem, da ne bi pomislila: mar Breza center čaka enaka usoda kot nekdanji Vele napredek v centru Domžal? Nekdanja slava, današnji propad. Vele živi na škrge, ker je v centru mesta. Breza center diha, ker ima McDonalds, ki živi. Živi tako zelo, kot da bi bila edina restavracija v mestu. Toda, bo notranjost stavbe propadala počasi?

In zopet je pred nami vprašanje, ki si ga zastavljamo večkrat – vloga javnega v privatni sferi. Kaj je naloga domžalske občine pri urejanju Vele? Bomo res tako dlakocepski in rekli, da je njena naloga zgolj urejanje javnih površin in tistega dela, ki je v njeni lasti? Mar ne bi gledali širše? Mar ni naloga občinske uprave tudi spodbujanje in predvsem ustvarjanje priložnosti v mestu, ki so javno dobre? Torej spodbujanje privatnega kapitala, da investira v projekte, ki so dobri za mesto. Da niso to le projekti, ki so dobri le za posameznega investitorja, za mesto pa nimajo dodatne vrednosti. Kajti takšnih projektov je na žalost vse več. Navsezadnje bi lahko rekli, da v občini, ki je že prenaseljena in ki že ima težave z infrastukturo (prenapolnjene šole, vrtci, zdravstveni dom, preobremenjena policijska postaja ipd.), je gradnja »luksuznih« stanovanj in hiš zgolj še privatni interes.

Naj povem za idejo, ki me je pritegnila. V prostorih nekdanjega Spara (ali morda celo širše) bi lahko postavili pokrito tržnico in tako na en mah rešili več težav. Ideje o pokriti domžalski tržnici imajo že dolgo brado – zakaj ne bi imeli dveh tržnic? Saj smo dovolj veliki. Predvsem pa je območje severno od regionalne ceste (torej Rodica, Jarše) med najbolj gosto poseljenimi območji, torej potencialni kupci obstajajo. Za stojnico na domžalski tržnici je vrsta, saj interes za prodajo je. V Domžalah namreč cenimo kvalitetno hrano. Pod objektom je garaža, torej je vsaj nekaj prostora za parkiranje. Zakaj objektu torej ne bi vdihnili nove energije, ki mi jo je predlagala Ana Cajhen, občinska svetnica in tudi kolumnistka Domžalca? Vele zgodba bi nas morala (vele)izučiti, da takih objektov ne moremo pustiti v nemilosti in da mora biti v javnem interesu poiskati tržno nišo, ki bo ponovno prinesla živelj in življenje poleg ameriških McDonalds sanj. Butično, lokalno in domače pa že vrabci čivkajo!

Ajda Vodlan (Ajda piše) – Karikature Nana

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.