Ali je 3992 ton nagrobnih sveč dovolj za vse grobove? #Ajdapiše

3992 ton je namreč številka za lansko leto – toliko nagrobnih sveč smo kupili v lanskem letu in veliko večino v jesenskem obdobju. Že vrsto let pred vsakim prvim novembrom vladne institucije in marsikatere nevladne organizacije ter društva opozarjajo: pokurimo preveč sveč. Veliko več kot v tujini. Problematično ni kurjenje, problematična je masa odpadkov, ki iz tega nastane. In tako nas opozarjajo, da naj raje darujemo v humanitarne namene in pa prižgemo virtualno svečo.

Govorimo o velikanskih številkah odpadne embalaže, ki ni enostavna za predelavo. Odpadne nagrobne sveče pri nas predstavljajo tri odstotke vseh komunalnih odpadkov. Ena tona sveč, ki je ne recikliramo, obremeni okolje s 330 kilogrami plastike, z 10 kilogrami kovin, 10 kilogrami baterij in 160 kilogrami nečistoč in drugih materialov.

Vendar pa si nalijmo čistega vina – koliko bolj ekološki bi bili, če bi javni prevoz, predvsem železnice bile bolj razširjene in hitrejše? Kako ekološki smo bili z uporabo materialov v času epidemije? Pa še veliko število drugih primerov je. Seveda je to okoljsko vprašanje. Vendar pa ne verjamem, da je rešitev zgolj v tem: varčujte s svečami. Sta namreč dve pomembni področji, ki bi ju rada naslovila.

Prvo je naše potrošništvo, povezano z individualizmom. Problem nastaja, ker vsi želimo prižgati eno svečo za tistega našega pokojnega človeka v spomin. Ko sem preučevala tematiko na spletu, sem našla zapis vernega katolika, ki je trdil, da če postavi zastavico na grob in jo gleda, ne občuti enako kot če opazuje plamen. Ne more moliti, je zapisal. In s tem se strinjam. Kajti zamenjati svečo za zastavico je Pirova zmaga – tudi zastavice so na koncu le odpadek, čeprav (veliko!) lažje razgradljiv. Nagrobne sveče naj bi namreč v Sloveniji predelovalo le eno podjetje. Dejstvo pa je, da ima ogenj posebno moč. Ni namreč krščanska vera tista, ki je točno v tem obdobju začela praznovati spomin na vse, ki so odšli pred nami. Mnogi poganski prazniki so povezani s temi datumi in spominjanjem prednikov. In že naši predniki so se posluževali uporabe ognja, ki ima prav posebno svetlobo, da so se obrnili na pokojne. Vendar: če na grobu že stoji prižgana sveča, ali moramo res tudi mi dodati še eno svečo?

In na tej točki s kolumno zavijem na področje sociologije in antropologije, kar pa je drugo področje, ki sem ga želela nasloviti. Pomembno vprašanje je, čemu želimo Slovenci tako zelo prižigati nagrobne sveče, nekateri drugi narodi v Evropi pa to že počnejo vse manj. Je tradicija v Sloveniji toliko močnejša? Smo res še vedno na stopnji, ko je najbolj pomembno, da si uredimo frizuro in nadenemo najlepši plašč preden se odpravimo na pokopališče, tja moramo priti z najboljšim avtomobilom in največjim paketom sveč. Smo še vedno tako tekmovalni s svojimi sosedi in vaščani? Ali res še vedno tako veliko damo na mnenje sosedov? In ali spremembe iz tujine res prihajajo z zamikom k nam? To bi veljalo le ob domnevi, da so včasih v tujini prižigali več sveč, sedaj pa jih manj – kar ne vem. Le vem, da toliko sveč prižgejo še na Hrvaškem, Poljskem in Portugalskem. Je Slovenija bolj verna država kot se razglaša? Ali pa le ukoreninjeno bolj tradicionalna?

Morda naivno, pa vendar bi si močno želela, da se ljudje večkrat vprašamo, o stvareh, ki jih počnemo. O naših običajih in tradicijah. Jim slepo sledimo? Naši običaji so pomembni, naše tradicionalne navade pa ne bi smeli kar tako zanemariti. Vendar je enako škodljivo njihovo prosto zavračanje, kot je njihovo ponavljanje brez poglobljenega razumevanja.

V dneh pred prvim novembrom lahko v vseh medijih preberemo novice o negativnem vplivu nagrobnih sveč na okolje. Vladne institucije delijo novice, ki naj bi nas ozaveščale. Pa vendar – v katerokoli trgovino prideš, so tam kupi nagrobnih sveč. Najdemo jih na bencinskih postajah in povsod (nisem prepričana, toda morda tudi na pošti?). Saj vem, da živimo v državi, kjer je trg odprt in prost ter se torej prodaja lahko vse, če je le v skladu z nekimi pravili. Nagrobnih sveč torej ne moremo omejiti. Niti ne pravim, da je odgovor v tem. Vendar mar ni paradoksalno, da pustimo njihovo prodajo, hkrati pa zapravljamo naš davkoplačevalski denar, da se ozaveščamo o njihovi (prekomerni) škodljivosti? No, pa saj to ni edini primer.

Naj zaključim nostalgično. Imam en nepozaben, lep spomin na prvi november. Bilo je zelo hladno leto, spomnim se, da je bil sneg povsod in oblečena sem bila v plašč. Kot majhna deklica sem s staršema odšla po grobovih. Hitro je padla noč in prevzele so me podobe ognja in pokopališča. Bil je tudi družaben dogodek: na pokopališču smo srečali kar nekaj družinskih prijateljev. Najbolj me je očaral Kamnik, kjer je bilo res lepo – pa še oče me je razveselil, ko mi je kupil veliko merico kostanja. Nato pa smo se odpravili v avto in se odpeljali naprej, Bila sem že utrujena in ni se mi več dalo, pa še vožnja je trajala kar nekaj časa. Šli smo namreč nekam nad Kamnikom. Ko pa smo prišli tja, pa sem šele videla pravo lepoto. To je neko majhno pokopališče ob stari cerkvi. Čista tišina in v tistem trenutku smo bili tam sami. Padal je sneg, v ozadju so se videle luči mesta, okoli nas pa so bile prižgane sveče. In sploh ni bilo veliko sveč, grobov pa tudi ne toliko – vendar vseeno dovolj. Brala sem priimke in se po novozapadlem snegu sprehajala med grobovi. Šele tukaj bi človek res lahko zaslišal prednike in jim namenil kanček spomina. V tišini in mraku. Kajti manj je več.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.