Ali imate radi svoje starše? In zakaj ne?

Staršev ne moremo izbrati, a tudi oni ne izberejo nas, zgodi se bolj kot ne po naključju, da pridemo na svet in pademo drug drugemu v roke. Vsak človek in vsaka družina ima svojo zgodbo, včasih lepo, drugič bolj žalostno. Jeza in zamera, obsojanje in sovraštvo so pogosto posledica nerazumevanja in nezmožnosti komuniciranja, ki pesti veliko ljudi, ne glede na starost in družbeni status. Kolikokrat se zarečemo, da ne bomo takšni kot naši starši, a kar Janezek vidi, to se mu vtisne v spomin … in osovraženi vzorec se ponovi. Vendar je z nekaj truda napačen vzorec možno preseči.

Pred kratkim sem dobila pismo naslednje vsebine:

“Oprostite, da dodajam še eno veliko bolečino, ki je tako zelo prisotna in še bolj, tako zelo prikrita ali pa napačno prikazana. Gre za skupino starejših oseb. V primerih na katere mislim, gre  dejansko za prefinjeno grobost, poniževanje s strani sina ali hčere –  na zunaj urejenih oseb,  ki  zunanjo prijaznost do staršev pred tujimi očmi kar hitro zamenjajo za psovke in še veliko podobnega, ko so z mamo ali očetom sami. Še posebej je to opaženo v primerih ovdovele mame ali očeta. Ne gre za prepir, nestrinjanje in podobno. Ne, to so žalitve, ki jih skoraj ne moreš pripisati uspešni sodnici, ki je mati dveh srednješolcev, priznani sociologinji, diplomiranemu ekonomistu… in tudi drugim poklicem/ poklic sploh ni podatek po katerem bi to stanje mučenja lahko povezovali/. Pripovedi prizadetih  so ovite v sramoto, ki jo čuti prizadeti starš ali oba starša. Bolečina, ki se skriva pred dolgoletnimi, družinskimi prijatelji ali sorodniki, saj je občutena kot sramota, nekaj za kar sami niso vedeli, da je možno, da bi bilo lahko tako. Bolečina, ki razjeda zdravje in pomeni obup in neskončno razočaranje. Nekaj, kar od sina- hčere nikoli ne bi pričakoval-a! V nekaterih primerih je v zgodbi pomemben denar – tisti, ki se bo še razdelil- podedoval, ko bo prišel čas za to. Trpke pripovedi!”

Sama ne poznam takšnih primerov in težko tečem, koliko starejših živi pod tovrstnimi torturami. O tem se ne govori, kot pravi omenjena gospa, saj si težko priznamo, da so naši otroci naši najhujši rablji. So ti starši svoje otroke preveč razvajali, ali pa so jih trpinčili in zanemarjali? Kdo ve, morda niso ničesar krivi, a tako kot bomo mi ravnali s svojimi starši, bodo jutri z nami ravnali naši otroci.

Ko te dni obujamo spomin na mrtve, naj bo ta spomin lep in spoštljiv, kot je bil naš odnos do umrlega, ko je bil še živ.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

 

Komentarji uporabnikov
Tagi