Ali imamo Slovenci občutek za bivanjsko okolje?

Veliko se govori o naravnem okolju, malo manj o urejenosti zelenic in parkov, o naših ulicah in stavbah pa se ne govori nič. Ali skoraj nič.

Nedavna prenova fasad na Miklošičevi ulici v Domžalah je sprožila kar nekaj pomislekov in vprašanj. Gre za ulico s 450 stanovanjskimi enotami razporejenimi v dva večja bloka s štirimi vhodi in šest manjših, ki stojijo samostojno. Ulica je obogatena z drevoredom na obeh straneh ulice, z zelenico okoli blokov, pripadajočimi parkirišči ter parkom – zasnova ti. delavskega bivalnega okolja je narejena po meri človeka, ki tukaj stanuje in svoj prosti čas preživlja v zelenem okolišu. Fasade so (bile) poenotene in izvedene v nevtralno belo-sivi osnovi z opečnato pobarvanimi balkoni, podaljšanimi z dvema ali s tremi vrstami temnih lesenih ograj. Res je, da svojega okolja ne zaznavamo po posameznih enotah in stavbah temveč kot celoto pa še to, ko se barv navadimo, se zdi, da jih več ne vidimo. Tako se vsaj zdi. Ulico so gradili arhitekti z občutkom do potreb ljudi in do narave, kar današnja zidava ne upošteva več – nagnetene hiše in bloki so obkroženi največkrat z betonom in parkirišči, tu in tam so otroška igrala (zopet) na umetnih podlagah, kar že otroke navaja na nenaravne in neprijazne materiale. A obstajajo izjeme, tudi v Domžalah so – slišala sem, da stanovalci naselja Bistra ne smejo posegati v zunanjost bloka, ki je sam po sebi dovolj lep, funkcionalen in bi vsak poseg v fasado pomenil njegovo skazitev.

Bloki na Miklošičevi so zidani v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in premorejo častitljivih petdeset let. V tem obdobju so se spremenile bivanjske navade – namesto nekoč ljudem priljubljenih zelenic, se vedno več prostora namenja avtomobilom, zaradi višjih temperatur poleti so fasade nakičene s klimami, mnogi so zazidali velike balkone v sobe, drugi so jih zasteklili itd. Ulica, ki je bila nekoč poenotena in usklajena, postaja vse bolj degradirana. Ko sem se sama odločala za nakup stanovanja, mi je bila ta ulica všeč ravno zaradi obilice zelene barve in rdečkastih balkonov, ki so delovali toplo in živahno. Nič ni narobe s tem, da so se nekateri odločili za dodatno izolacijo fasad – kar je razumljivo v času, ko se tako spodbuja varčevanje z energijo. Vendar mi ni jasno, zakaj neki so šli v spremembo barve fasade, ki zdaj v ulici »skačejo ven« in ustvarjajo neke vrste motnjo? Kdo se in kako odloča pri izbiri barve – je to navdih stanovalcev ali odločitev gradbenega podjetja in njegovega dobavitelja barv? Morda gre za cenejše izvedbe ali za kaj, natanko? Premalo se zavedamo, da hiše niso samo naša last temveč so last vseh, ki živimo v ulici. Zato sem bila navdušena nad enotnimi ulicami na Švedskem – šlo je v tem primeru za privatne vrstne hiše, ki so bile v vsaki ulici poenotene – enake izvedbe in velikosti, brez dodatnih ekscentričnih detajlov. Zato pa so notranjosti teh domovanj urejena zelo okusno, prijetno in veselo. Odvisno od posameznika, a nič vsiljivega zunaj doma.

Mi, ki se radi ponašamo z velikim arhitektom Plečnikom, bi lahko nekoliko bolj sledili tudi modernim arhitekturnim rešitvami – navsezadnje nam ne more biti vseeno ali smo obkroženi z harmonijo ali kakofonijo. To velja kako za zvok tako tudi za barvo. Upam, da se bodo naslednji investitorji prenove hiš bolj ozirali na obstoječo arhitekturo in ji bodo sledili s pomočjo stroke, da ne bo (neusklajena) individualnost za vsako ceno preglasila celoto.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.