Ali bomo imeli prvo predsednico? #Ajdapiše

V času pred državnozborskimi volitvami letos spomladi sem v Delu brala kolumno Luke Lisjaka Gabrijelčiča, zgodovinarja in kolumnista, ki je obrazložil, zakaj bo na volitvah svoj glas namenil Piratom. Na koncu vseh kolumn (tudi te) piše, da mnenje izraženo v kolumni, ni tudi mnenje uredništva. To je pravna formula, da se uredništvo zaščiti. Toda, čemu je torej tako malo kolumn kot je bila Lukova? Mar ni ta svoboda izražanja bistvo in temelj demokracije?

Ko v teh dneh spremljam objave na Facebooku, opažam, da ljudje svojo volilno pripadnost v večini izražajo zgolj v primeru, da kandidirajo sami ali pa da kandidirajo njihovi prijatelji. Politični kandidati se seveda poslužujejo tudi prikazov podpore in tako objavljajo znane ter priljubljene osebe, saj s tem izkazujejo svojo priljubljenost ter tudi pomembnost. Toda, kako pogosto pa osebe same objavijo obrazložitev, zakaj bodo nekoga volili – torej koga in predvsem argumentirano zakaj. Če to ne delamo v kolumnah, ni nič nenavadnega, da tega večinoma ne delajo ljudje na svojih socialnih profilih. Kar je pri tem zanimivo, je to, da so sicer ljudje tudi na socialnih omrežjih politično angažirani na osebni ravni: koliko vaših prijateljev si je spremenilo profilno fotografijo, da je izkazalo podporo z Ukrajino? Pa podporo za pitno vodo? Pa podporo za ženske na Poljskem (splav)? Pa podporo istospolnim (mavrica)? Pa podporo v času terorističnih napadov na zahodnem delu Evrope? Iz tega sem sklepala, da ljudi ni strah izraziti svoje mnenje. Vendar ga očitno izražajo zgolj v primeru, ko gre za tujino ali pa za neko bolj temeljno ideološko vprašanje pri nas (pravice istospolnih, pitna voda). Ni pa izražanja pripadnosti strankam. Nisem gledala v tujini, da bi lahko preverila, ali je to slovenski fenomen ali pa nekaj bolj splošnega. Vendar pa se recimo iz poročil, ko so v Ameriki volitve, spomnim veliko večjo izkazovanje pripadnosti republikancem ali demokratom – opazi se ljudi, ki nosijo politične značke, ali pa imajo celo na vrtovih svojih hiš izraženo politično pripadnost. Vendar pa v Ameriki tudi ni nič nenavadnega hoditi z ameriško zastavo v času državnih praznikov. Pri nas zastavo med ljudmi vidimo samo v času športnih prireditev, sicer pa zastava ostaja na formalnem nivoju in drogovih hiš.

Ko torej sedim pred računalnikom, se sprašujem: zakaj pa sama ne spišem takšne kolumne? Zakaj javno ne obrazložim, koga bom volila? Saj smo demokratična država, v kateri lahko svobodno izrazim svoje mnenje.

Pa smo res? Kajti takoj ko izraziš svoje mnenje na tem področju, te vržejo v en koš. Nekam spadaš in kar naenkrat tvoja strokovnost postane manj pomembna kot tvoja politična obarvanost. Je to zato, ker nas je Slovencev tako zelo malo? Ali je to zato, ker se politične stranke tako zelo hitro menjajo in ustanavljajo, da je politična pripadnost skoraj nemogoča?

Ko bodo volitve mimo, bi si želela, da bi se začeli poglobljeno ukvarjati s stanjem demokracije v Sloveniji. Pogostokrat naslavljamo vprašanje nepotizma in korupcije, z vprašanjem svobodnega izražanja pa se skoraj nič ne ukvarjamo. Prav tako se ne ukvarjamo z našo temeljno pravico: vsi imamo pravico kandidirati. Pravno formalno že imamo, toda kaj pa v resnici? Vsake volitve znova pokažejo, da so favoriti lahko zgolj tisti, ki imajo za seboj pravo podporo. Morda pa moja kritika ni na mestu in so dejansko favoriti zato, ker so dejansko najbolj primerni.

Ali smo dovolj zreli, da beremo brez obsojanja? Bomo še brali zapise nekoga, ki bo volil popolnoma nasprotno kot bomo mi? In tako lahko zaključim s temeljnim vprašanjem: ali beremo tisto, s čimer se bomo strinjali – torej če smo desni, bomo kupili Demokracijo, če smo levi Mladino. Ali pa dejansko beremo zato, da si širimo obzorja. Če bi torej napisala dovolj argumentirano kolumno, zakaj bom volila nekega kandidata, bi lahko spremenila vaše mnenje?

Pa bi bil to moj namen? Spremeniti vaše mnenje ali pa zgolj izraziti svoje mnenje? In tukaj srečamo bistvo demokracije, ki ga še nismo uspešno posvojili: demokracija temelji na svobodnem izražanju, ne prepričevanju. Ocenjujem, da tega še nismo osvojili in da še ne znamo razlikovati. Sicer bi bilo v teh dneh več objav, več kolumn, kjer bi »navadni« ljudje, ki niso člani strank, javno in brez strahu za svojo službo (ali kaj drugega) povedali, koga in zakaj bodo volili.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.