3771. 4511. 3456. 1136. 1257. 1663. 2985. #Ajdapiše

Številke v naslovu so število okuženih v zadnjih dneh. In kot je dejal Stalin – smrt enega je tragedija, smrt milijonov pa statistika. In to kar spremljamo, je statistika.

Tako kot se lahko izkoristijo črke na papirju, se lahko tudi številke. Na tem svetu ne obstaja ena resnica, ne obstaja le ena plat zgodbe. Temveč je vedno le en delček … in tako je tudi s statistiko. Razumeti jo moramo v kontekstu. Slednji pa je doooooolg. Po navadi dolgočasen.

Kaj je kontekst? Kontekst je morda tisto najbolj pomembno, kar loči laika od strokovnjaka. Vsak zna našteti nekaj dejstev, podati nekaj številk, predstaviti eno stran plati. Toda le strokovnjak zna vse to umestiti v širšo sliko. Kajti to zahteva veliko časa, časa za branje, raziskovanje in analiziranje. V današnjem svetu ljudje beremo veliko več kot nekoč – ves čas raziskujemo na internetu. Vprašanje je sicer, ali beremo kakovostno gradivo, toda dejstvo ostaja, da mnogo beremo. Preučimo vse, kar nas zanima. Vendar je področij ogromno in zato tako radi iščemo kratke članke, ki povedo bistvo. Radi imamo informacije, ki so dolžine Twitter objave. Postali smo profesionalci v hitrem branju, ko samo preletimo besedilo. Sploh nam je všeč, če je besedilo v odstavkih in številkah, recimo 7 znakov, da ste okuženi s koronavirusom (izmišljujem si). Zelo redkokdaj se lotimo daljših strokovnih tekstov. Pa saj je razumljivo, ker je toliko stvari, ki bi jih radi prebrali, hkrati pa premalo časa. So pa ljudje, ki berejo, ker je to njihova zaposlitev. Oni morajo prebrati te dolge strokovne članke. Oni so raziskovalci in raziskujejo. Vsako trditev, ki jo zapišejo, morajo preveriti. Lahko raziskujejo nekaj novega, skušajo dokazati nekaj novega, toda vse to delajo »na starem znanju«. Na raziskavah svojih kolegov širom sveta, ki so raziskovali pred njimi. In tudi slednji so vse to zasnovali na prejšnjih raziskavah … Strokovno raziskovanje zahteva od raziskovalca, da preverja svoje (hipo)teze. Zahteva, da ves čas dvomi in dokazuje. Po navadi preučuje nekaj majhnega, torej ne širokega področja, in potem to postavlja v širši kontekst. Na eno stvar želi pogledati iz vseh zornih kotov. Kaj, zakaj, kako … ves čas raziskuje ta svoj vrtiček. In za ta kotiček je strokovnjak.

Ko potem pridejo Facebook strokovnjaki, je ta strokovnjak, ki je svoje življenje posvetil raziskovanju vrtička, užaljen. Kako bodo ljudje, ki so na hitro preleteli par podatkov, vedeli več kot on? Pa ne le laiki in Facebook strokovnjaki, temveč tudi kako ginekologi, splošni zdravniki in drugi lahko komentirajo delo epidemiologa?

Vprašanje je: ali je upravičeno užaljen?

Da in ne.

Upravičeno je užaljen, ker širša javnost dandanes premalo spoštuje to raziskovanje. Temeljito raziskovanje NI enako brskanju po Googlu ali branju na FB-ju. Preveč hitro verjamemo vsemu, kar na hitro preletimo. Vsi pljuvamo čez novinarstvo, češ nekoč so delali raziskovalni novinarji, danes so samo poročevalci, ki se malo spoznajo. To je res, raziskovalno novinarstvo je v zatonu. Vendar niso krivi le novinarji, temveč je to širša problematika – dandanes namreč želimo hitro in poceni ter veliko. Zato se pralni stroji hitreje kvarijo, oblačila prej strgajo, vsebina pa ni vedno kakovostna. Z vsakim znižanjem cen, ki si jih seveda tudi sami želimo, smo pripeljali v to, da smo žrtvovali kvaliteto za nizko ceno. Raziskovanje pa je eno tistih področij, ki še ohranja kvaliteto. Zahvala gre tako javnemu denarju kot pa tudi golemu dejstvu, da raziskave prinašajo inovacije, slednje pa dobiček in zatorej denar za raziskovanje je. Ampak …

Kot na vsa druga področja v kapitalističnem sistemu je tudi na področje raziskovanja vstopil element profita. Kar pomeni, da se pozornost raziskovanja namenja tistemu, kar prinaša dobiček in v zdravstvu, predvsem pa farmaciji so veliki zaslužki. In tukaj se nahaja edini odgovor, zakaj zaupanja v stroko ni. Ker je logično, da ima profit vlogo pri odločanju. Ne pa glavno vlogo! Mar torej lahko zaupamo stroki, se vprašamo. In vprašanje je upravičeno.

Raziskovalec je upravičeno užaljen. Toda hkrati mora kot član družbe razumeti, da saj navsezadnje enako doživlja tudi on na drugih področjih. Izgubljamo zaupanje v stroko, ker profit prevečkrat igra glavno vlogo in ker smo doživeli, da politika prevečkrat zlorabi statistiko in drugo stroko. Vsako novo razkritje, ki dokazuje, da politiki ne upoštevajo stroke, je dodaten zlom zaupanja. Vsak novi primer korupcije je nova rana slovenski demokraciji. Vsaka nova zloraba statistike in strokovnih spoznanj je nov korak stran od boljše prihodnosti. Hkrati pa – vsakič znova, ko bomo rekli za politika, da vemo za sumljive posle, pa vendar nam je vseeno, če dobro dela za ljudi, je to NAŠE strinjanje, da je to okej. Primerno. Sprejemljivo. Naj bo jasno: vsak sum na korupcijo ali kazniva dejanja je zlom zaupanja. In to je trenutek, ko bi se moralo odstopiti. Zakaj tega zavedanja nimamo? Zakaj se tako hitro ločimo, ko se zlomi zaupanje med zakoncema (recimo varanje), prekinemo prijateljstva in podobno, v politiki ter na profesionalnem področju pa nimamo teh enakih zahtev? Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti pa je tudi: ali smo mi moralni? Bi mi odstopili? Bi se zavedali, da smo izgubili zaupanje sodržavljanov? Smo kritični le do drugih, da morajo – ali smo tudi do sebe, da bi?

Prav je, da smo kritični. Toda, moramo biti konstruktivno kritični in kritični tudi do sebe. Preizpraševati moramo vse, še največkrat pa sami sebe – je res, kar trdimo? Smo dobro premislili? Ali razumemo? Verjamemo pravemu viru informacij? Kajti naše razumevanje se lahko hitro spremeni, ko preidemo iz statistike v tragedijo: ko torej nekaj doživimo mi ali naši najbližji. Naša družba bo funkcionalna, ko bo vladalo zaupanje. Ko ga bomo zahtevali od drugih in se tudi sami obnašali skladno s tem prepričanjem. Zdravstveno krizo bomo preživeli. Predvidevam, da tudi gospodarsko, o kateri sem pisala prejšnji teden. Kaj pa bo z našimi (družbenimi) vrednotami? Z našo družbo? Ker kot je slab odnos ali zakon, v katerem ni zaupanja, tako je slaba tudi družba, v kateri ni zaupanja. Mi smo pa družba nezaupanja: povsod je videonadzor, vse mora biti črno na belem, sicer ne velja, otroke nadzorujemo preko e-asistenta in pametnih ur, kje so … Od otroštva hodimo v smeri nadzora, dvoma, sumničavosti in dokazovanja. Ni čudno, da ni zaupanja.

Ne pozabimo pa: zaupanja nikakor ne bomo vzpostavili tako, da bomo iskali krivce. Prelagali odgovornost, predvsem pa krivdo, drug na drugega. Zaupanje se vzpostavi s poslušanjem in sodelovanjem. S sprejemanjem! Ne pa obtoževanjem.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.