200 kolumn kasneje: Ali so res minila že štiri leta od začetka korone? #Ajdapiše

Prav vsi se sprašujemo, kako hitro je zbežal ta čas.

Facebook me je pred dnevi opozoril na fotografijo, ki sem jo objavila pred štirimi leti, ko sem odprla popoldanski s.p. in se začela aktivno ukvarjati s pisanjem. Ta datum se ujema tudi z začetkom mojega pisanja na tem portalu in tako sta me prešinili dve misli:

• Če pišem štiri leta redno na tem portalu in objavim eno kolumno na teden (vsak petek), je to že več kot 200 kolumn. Kar se mi zdi neverjetno! Ker če bi se mogla usesti za računalnik in spisati knjigo te dolžine, potem res ne bi vedela, kaj naj povem. Tako pa se je vsak teden zgodilo nekaj, kar se mi je zdelo vredno omembe oziroma zapisa v tem primeru. Včasih so bile kolumne bolj brane, včasih manj. In včasih sem se še bolj ukvarjala s tem, kaj je brano in zakaj. Danes stremim zgolj h kakovosti besedil in me veseli, da lahko objavljam na portalu, ki mi to omogoča. Na portalu, kjer se ne piše po navodilu, ampak imam že od prvega dne proste roke.
• Druga misel, ki me je prešinila, pa se je navezovala na korono. Popoldanski s.p. sem odprla vezano na druge projekte, toda ravno takrat se je začelo dogajanje na Kitajskem, potem v Italiji in naposled tudi pri nas, tako da je nastala ideja, da naj napišem nekaj o tem. In v začetku marca 2020 je tako nastal moj prvi zapis na tem portalu, takrat še pod ključnikom (to je nenavadna slovenska beseda za hashtag) Ostanem doma, kasneje pa je nastala znamka Ajda piše.

Rada delam analize. In rada imam zgodovino. Zato ne čudi, da se tako velikokrat obračam nazaj in zatorej tudi tokrat sprašujem: kaj se je zgodilo v tem času, ki je tako hitro minil? Kaj sem se naučila?

Najbolj opazna lekcija lahko nosi naslov, ki ga večkrat znova ponavljam: Na Zahodu nič novega. Obdobje pandemije in predvsem obdobje, ki mu je sledil, me je naučil, da smo ljudje bitja navad in da se v resnici ne spreminjamo zelo. Radi imamo svoje udobje in kaj hitro se vrnemo na tirnice. Razmišljali smo o vseh dobrih stvareh, ki bi jih lahko vnesli v svoja življenja (počasnejši urnik, boljša prehrana, ki jo pripravimo doma, več gibanja v naravi, bolj načrtovano nakupovanje ipd.). Vendar ko nismo bili več prisiljeni v neke omejitve, smo se zopet razvadili. In tako dejansko danes lahko rečemo, da življenje ni tako drugačno, kot je bilo pr.kr (pred korono). Vse bolj verjamem, da je takšna celotna zgodovina človeštva. Napredek je, revolucije so, spremembe sicer so, toda v marsikaterih stvareh je pa vse popolnoma enako, kot je bilo nekoč. Je to lahko uteha? Ali pa je to nekaj slabega?

Naj pa vseeno ne zanemarim dejstva, da določene spremembe so – svet je postal še bolj prepleten in povezan. Čeprav pa lahko opažamo, da kljub globalizaciji ponovno narašča moč, predvsem pa pomen nacionalne države in njene suverenosti.

Druga zadeva, ki sem jo razmišljala prejšnji teden, je vprašanje uspeha. Prebrala sem podatek, da se je letalska industrija (podatek za število letov) vrnila na obdobje pr.kr. Ali je to uspeh? Ali ne? Je to podatek o okrevanju gospodarstva ali slab podatek za okolje? Zanima me tudi, koliko ljudi danes dela od doma – je to dobra ali slaba stvar? Za okolje, zdravje posameznika – po drugi strani pa, ali je to le ukrep nekaterih podjetij, ki krčijo sredstva?

Vsi smo opazili, da čas tudi hitreje teče. Naj priznam, da sem sprva mislila, da je to moja osebna izkušnja, ker se pač staram. Vsi so vedno govorili, da starejši, kot so, hitreje čas mineva – in verjela sem, da sem stopila v to obdobje. Vendar sem skozi pogovore z ljudmi, tudi mnogo mlajšimi od sebe, spoznala, da kolektivno dojemamo čas drugače. Po eni strani je občutek, kot da se obdobje 2020 – 2022 morda sploh ni zgodilo in tako mi včasih ni jasno, kako je od leta 2016 že skoraj desetletje, meni se pa zdi, da je to le dve, tri leta nazaj.

Predvsem pa je koronsko obdobje potrdilo mojo vero v trditev: vse se da, če se hoče. Dolga leta se je opozarjalo, da je letalski promet prekomeren in da brutalno onesnažuje okolje. Vendar se nič ni dalo narediti. Tako pač je – ne gre drugače. No, da povemo jasno in glasno: vse se lahko spremeni, če obstaja želja. Torej, ko vam naslednjič nekdo pove, da zadeva ni izvedljiva, ne verjemite. Vse se da. Le družba je omejena s pravili, naša glava pa z mejami, ki si jih na žalost v večini postavimo kar sami.

Naj zaključim z zame osebno najbolj pomembno lekcijo: večino časa kljub analizi in načrtovanju ne veš, kam te bo pot zanesla. Pisanje se je začelo spontano zaradi situacije, ki je bila tako nenavadna, da je zahtevala odziv. Nisem vedela, kam me bo pot zanesla – samo šla sem. In v teh letih, ko sem tudi več delala s podjetniki, sem od njih večkrat slišala: samo naredi nekaj. Čeprav menimo, da analiziramo preveč, pa si dejansko vse prevečkrat iz takšnih ali drugačnih razlogov ne upamo stopiti naprej, ne upamo si tvegati. Toda življenja brez tveganja ni. Ali kot pravi meni ljub pregovor: ladje niso bile zgrajene, da so na varnem v pristanišču.

In zato se veselim pisanja novih 200 kolumn in čez štiri leta vprašanja, kam smo prišli v tem času.

Besedilo: Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.