FAKE NEWS? #Ajdapiše

Ena izmed najbolj pogosto uporabljenih besed, terminov, v zadnjem času je zagotovo »fake news«. Kaj je, kaj ni, kdo ga je sprožil, komu je škodoval … nenehno govorimo o tem. Zanima nas, kdo je kriv? Na koncu dneva pa nas najbolj muči vprašanje – in kaj je res? Kaj je resnica?

Ko niti še nismo šli skozi tisto, kar naj bi bilo najhujše pri virusu, že je v državi izbruhnila politična kriza. Složnost nam ni uspela niti cel mesec in že so se pojavile nove afere, prvi kolesarski protesti. Kdo je zaslužil pri maskah, kdo ni, kdo je nad kom izvajal pritisk … Informacije so deževale nad nami in še dežujejo. Novinarji iščejo resnico, senzacionalno odkrivajo dejstva – potem pa nam govorijo, da nas tudi novinarji zavajajo s podatki. Kdo laže, in kdo krade? Kdo govori resnico?

Konec 90ih let je v naša življenja prodrl internet in spremenil svet ter naša življenja. Informacije so danes množično dostopne – vse teme, različni jeziki, ogromno brezplačnega materiala. Prvič v zgodovini se nam dogaja, da informacij ni premalo, temveč jih je preveč. Naša težava ni več pridobiti informacije, temveč v kopici sena poiskati pravo informacijo. In to je postalo izjemno težko. Kako veš, da je informacija prava?

Ker je teh informacij tako veliko, preprosto nimaš časa, da bi vsako preverjal. Zato gre naš proces v to smer, da »preprosto zaupamo«. Zaupamo prijatelju, ko nam pove neko informacijo. Čeprav je on morda ni preveril. Zaupamo neki instituciji. Zaupamo nekemu mediju … Ne iščemo pravih informacij, temveč dejansko iščemo prave vire informacij, ki jim potem zaupamo – vsaj nekaj časa. Na kakšni podlagi stoji to zaupanje? Zakaj se nam zdi, da na internetu moramo preverjati informacijo, tisto kar je zapisano v knjigi, pa preprosto verjamemo. Ste kdaj dejansko brali strokovno knjigo in preverjali vire na koncu knjige, če je vse res?

Sprašujem se – ali smo danes začeli več lagati? Lagati v smislu, da so v knjigah včasih zapisali le »resnična« dejstva, danes na spletu pa ni tako. Da je več neresnic. Ali pa se tako le zdi, ker je informacij več in se odstotkovno ta delež sicer ni spremenil?

Morda je odgovor drugje – tako hitro kot lahko preverimo, če je informacija resnična, tako hitro lahko preverimo tudi, če ni. Danes veliko več preverjamo dejstva in informacije v resničnostnem času. Sploh v ZDA so že zelo pogoste preverbe trditev politikov, ki jih izvedejo mediji tekom oddaje v živo. Splet namreč to omogoča.

In še zadnji argument, o katerem sem razmišljala – danes je svet izjemno kompleksen, bolj kot je bil kadarkoli prej. Postal je tako prepleten, da je morda vse postalo še bolj sivo kot prej in zato je (črno – bela) resnica težko prepoznavna.

»Bombardirajo nas s podatki« je termin, ki mi je zelo ljub. Zato, ker čudovito opiše resnično situacijo – ob naših osebnih življenjih, ko iščemo užitek in zabavo, hkrati ob vseh službenih in družinskih obveznostih, bi si morali vzeti čas še za raziskovanje resnice in razumevanje tega zapletenega sveta politike, ekonomije in še česa. Zato se včasih resnično počutim kot da stojim na odprtem polju in me je ujela toča informacij, ki pada name. Nas bombardirajo. Ne glede na razgledanost, ne glede na stopnjo izobrazbe, je danes postalo prezapleteno, da bi razumeli svet v celoti, saj je ta tako zelo prepleten. Ob vseh obveznostih in hkrati še drugih stiskah ter čustvih, ki jih dnevno doživljamo, je včasih najbolj logična stvar, da postanemo rahlo apatični do iskanja Resnice. Da rečemo, da nas politika ne zanima. Da stopimo korak od tega norega kaosa in skušamo le živeti (torej preživeti in hkrati še uživati svoje življenje). Kako sicer preživeti v svetu, kjer za nič ne veš, če je res? V času korona karantene smo lahko občutili, da je svet krhek, čeprav se tega ne želimo zavedati – strašita nas negotovost in iščemo neko varnost, pa četudi le navidezno.

Kako se torej spoprijeti s »fake news«? Težko. Iskanje Resnice ni enostavno. Vendar je dovolj že samo vedenje, da fake news obstaja. Dovolj je že to, da se preprosto zavedamo, da informacije, ki jih dobivamo niso gola Resnica. Dovolj je že to, da se zavedamo našega procesa delovanja – da v poplavi informacij mi sami izbiramo vir, kateremu zaupamo, da nam podaja saj približek resnice. Že s tem, ko preizprašujemo, komu in zakaj zaupamo, smo naredili dovolj velik korak. Ker navsezadnje, na svetu nismo za to, da iščemo resnico. Na svetu smo, da živimo. So pa posamezniki, katerih življenjski smisel je iskanje resnice. Vendar so redki.

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)