Dragi Domžalec!

Čas teče. Dnevi minevajo. Odkar so polni tvojih zgodb, so lepši, bolj smiselni in predvsem zapolnjeni. Zato se ti zahvaljujem za to, da obstajaš in da te smem brati.

Preden si prišel v moje življenje, te nisem pogrešala. Sem pa vedno iskala nekaj. Tisto nekaj sem našla pri tebi. In če te zdaj nenadoma ne bi bilo več, bi me napolnil s praznino.

Tvoje zgodbe so mi všeč. Nasmejijo me. Vedno se v njih najdem. Vedno se mi zdi, kot da sem v resnici ves čas tam, s tabo. Kajti tvoje besede in fotografije ter videoposnetki imajo tisto osebno noto. V sebi nosijo tebe, tvoje dobre namene.

Všeč mi je, ko brez dlake na jeziku poveš, kaj se ti zdi prav in kaj narobe. Vselej to tudi utemeljiš in se ne obremenjuješ z očitki tistih, ki si jim stopil na rep. Vsa čast, resnično. Ker te zelo dobro poznam, vem, da te stvari, o katerih pišeš kritično, močno motijo, saj nikoli ne tarnaš v prazno.

Všeč mi je, da skrbiš za svoje bralce. Skorajda za vsakega posebej, kajne? Pri tebi resnično vsak najde nekaj zase. Predvsem pa si poln dobrega. V svetu slabih novic si zato toliko bolj dobrodošel.

Nihče več ne more reči, da se pri vas „nič ne dogaja“. Samo tebi se je treba pridružiti, pa nikoli več ni dolgčas. Nihče več ne more reči, da je povsod okoli nas preveč slabega. Črnino vsakdana tvoje svetle zgodbe zamegljujejo in svet barvajo v najlepše mavrične barve.

Veš, dragi Domžalec, postal si tako velik, da te včasih ne dosežem več. Včasih se izgubim v množici dogodkov in novic, ki jih obiskuješ. Ko ne vem, kje si in kaj počneš, počakam, da se vrneš in mi poveš vse zanimivosti, ki si jih doživel, ko te ni bilo. Takrat sem vesela.

Veliko mi pomeniš. Zato te prosim: ostani in me razveseljuj še naprej. Jaz pa bom širila tvoje zgodbe, morda dodala kakšno svojo, in te bom spremljala na vsakem koraku.

Hvala, dragi Domžalec, da si.

Tvoja zvesta bralka.