Beseda tedna – NAVELIČANOST #ostanemdoma

Prvič v teh dneh, tednih se mi je zgodilo, da nisem imela ideje za pisanje. Ponavadi ideje kar pridejo same od sebe in jih jaz le še ubesedim. Ta teden pa preprosto nisem več vedela, kaj še povedati. Kaj opisati, kaj sporočiti. Včeraj večer sem spoznala, kje je težava – naveličana sem. Na hitro sem v glavi naredila analizo tega tedna, pogovore, ki sem jih imela in ugotovila, da nisem edina. Prazniki so mimo, to traja že tako dolgo časa in preprosto smo naveličani. Čutimo v sebi, da nekaj čakamo … in ne pride.

Prvi teden je bil kaotičen. Bila je velika sprememba, gromozanski šok. Nato pa smo se počasi začeli organizirati in sistematično urejati naše novo življenje ter navsezadnje tudi stanje v državi. Pekli smo, peli na Facebooku, delali vse te stvari, ki jih prej nismo. Vsaj ne preko spleta. In za vrhunec enomesečne karantene je sledilo velikonočno praznovanje. Četudi niste verni ali ste druge veroizpovedi, se letos veliki noči v Sloveniji in Domžalah niste mogli ogniti. Mediji so ji namenjali še več pozornosti – prazen Vatikan je buril duhove. Vsi smo iskali neke letnice iz zgodovine in kaj je tisto unikatno – papež je prvič v zgodovini na velikonočno nedeljo bil sam v baziliki svetega Petra. Ogledovali smo si posnetke praznih cerkva po celem svetu – v Nemčiji so verniki poslali svoje fotografije župniku in jih je ta nalepil po cerkvi na klopi, da je izgledalo kot da je cerkev polna. Zanimiv podatek tega župnika (in verjamem, da mnogih drugih) – udeleženost ljudi v tem času je večja. Me zanima, ali je to posledica tega, da iščemo uteho v težkih časih in se obračamo tudi na Boga? Ali pa je to posledica naše »otroške« narave – najraje imamo tisto, kar ne smemo. Tisto, kar nam je odvzeto in prepovedano, je daleč najbolje. Saj pravijo, da so bile cerkve v Slovenije v prejšnjem režimu, ko je bila vera opij ljudstva in torej nezaželena, bolj polne kot so danes.

Da se vrnem na praznovanje – pekli smo. Mize so se šibile pod vsemi dobrotami. Ogromno nas je prvič peklo tradicionalne slovenske velikonočne jedi (tudi sama med drugim). Z družino smo se slišali po video klicih in klicih. Ljudje so svojim starim staršem dostavljali pakete z velikonočnimi dobrotami pred vrata doma. Bilo je zanimivo, ker je bilo drugače. Smejali smo se, objavljali na družbena omrežja in uživali zato, ker vedno uživamo v dobrih novih stvareh.

Vendar pa so prazniki mimo. Ni več evforije. Zapadli smo v neko stalnico. Bodisi delamo od doma, bodisi čakamo doma. Bodisi pa hodimo na delovno mesto v zaščitni opremi, ki nas že spravlja ob živce. Ne pozabimo tudi na vse tiste delavce, ki trenutno delajo veliko več – in ne le v zdravstvu. Verjamem, da so tudi oni naveličani.

Čaka nas še en lep vikend, ko si želimo, da tega ne bi bilo. Sprehodili bi se po Arboretumu in si ogledali tulipane. Odšli na limonado in morda že prvo letošnjo ledeno kavo v eno izmed nam ljubih domžalskih kavarn. Zapustili bi domačo kuhinjo in pojedli kosilo v restavraciji. V katero bi šli? Predvsem pa, in to je tisto kar najbolj pogrešamo – šli bi s prijatelji. Z družino. Morda z novo simpatijo. Toda tega ta vikend še ne bo. Opozarjajo nas na previdnost in da se bomo kot družba počasi odpirali. Zato smo naveličani. Ker odprtje vulkanizerja in golfa naslednji teden ne prinaša teh užitkov, ki si jih želimo. Vse primerjave z vojnimi časi se mi ravno za to zdijo kot primerjave jabolk in hrušk – v vojnih časih so bile gostilne odprte in skočil si k sosedi na kavo. Videl si družino, prijatelje, navsezadnje tudi simpatijo.

Naveličani smo, ker bo kmalu še en praznik na ponedeljek, ki smo se ga tako veselili. Mi bomo pa spet doma ali v opremi na delovnem mestu. Še vedno bomo poslušali le o virusu in pregovarjanje stroke ter politikov, kaj je res in kaj ni res. Morda smo še bolj kot vsega kar sem zgoraj naštela naveličani, da se pogovarjamo le še o eni temi. Danes se vse debate Brexit ja, Brexit ne zdijo še kako zabavne, mar ne? Naveličani smo, da ne razumemo virusa. Da ni pravih odgovorov, kaj ravnati. Naveličani smo tega strahu, ki se prebuja v nas – kaj bo z ekonomijo, slovenskimi podjetji in samozaposlenimi, kaj bo z nami in našo službo? Si bomo privoščili kar smo si lahko privoščili do sedaj? Bo naša služba še potrebna v gospodarstvu prihodnosti ali ne? Preprosto smo naveličani.

In da ne zaključim naveličano. Pred kratkim sem prebrala, da lahko čustva nadzorujemo tudi s tem kakšen odnos imamo do njih – torej ko jih analiziramo v glavi in še bolj, ko o njih glasno spregovorimo (čeprav sami s seboj). Ko rečem »strah me je«, takrat strah kontrolira mene in moje misli, ker je del mene. Ker sem čustvo poosebila. Ko pa rečem »čutim strah«, takrat pa jasno naredim mejo med svojim telesom in čustvom, ki je zunaj mene in ga zgolj občutim. Tako ga lahko kontroliram. Čustva z željo, da gredo stran, ne moremo pregnati. Dejansko jih še bolj vežemo nase. Ste se kdaj spraševali, kam je šla vsa ta velika ljubezen, ki ste jo nekoč čutili do nekoga? Izpuhtela, šla je… Ker vsa čustva pač gredo. Manj se obremenjujemo z njimi, manj jim dajemo veljavo. Zato ni nič narobe, da čutimo strah. Takšno obdobje pač je. Ne bomo mu pa dovolili, da v celoti prevzame naša življenja. Enako je z naveličanostjo – prepričana sem, da se bomo že drug teden naveličali te naše naveličanosti in ukrenili nekaj. Navsezadnje smo aktivni igralci v svojih življenjih in to je tisto, kar nas rešuje. Ostanite zdravi in pogumno!

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)