Koledar dogodkov

Napoleon je spektakularen akcijski ep, ki opisuje razburkani vzpon in padec slavnega francoskega cesarja Napoleona Bonaparta, ki ga upodablja dobitnik oskarja Joaquin Phoenix. Film se ob osupljivem, veličastnem zgodovinskem ozadju v režiji legendarnega Ridleyja Scotta poglobi v Napoleonov neutrudljivi boj za oblast skozi prizmo nepotešljivega, viharnega razmerja, ki ga je imel s svojo največjo ljubeznijo, Josephine, ter ob tem izpostavlja njegove prekanjene vojaške in politične taktike.

Bojni prizori so med najbolj silovitimi, kar smo jih kdaj videli na velikem platnu.

Fanny in Jean sta popoln zakonski par: oba sta uspešna v svojem poklicu, živita v čudovitem stanovanju v elitni pariški četrti in zdi se, da sta zaljubljena kot takrat, ko sta se prvič srečala. Nekega jesenskega dne pa Fanny na ulici naleti na Alaina, prijatelja iz srednje šole … Woody Allen se poklanja Parizu in francoski kinematografiji v svojem prvem francosko govorečem filmu, živahni in iskrivi kriminalki o ljubezni, naključju in zločinu.

Woody Allen je o filmu zapisal:
»Ko sem bil mlad, smo se vsi navduševali nad evropskim filmom: francoskim, italijanskim, švedskim … Vsi smo hoteli snemati filme kot Evropejci. /…/ Bil sem seveda velik oboževalec Truffauta in Godarda. /…/ Pa Chabrola, Resnaisa in Renoirja – nor sem bil nanje. Od nekdaj sem si želel, da bi se rodil v Franciji ali da bi bil francoski režiser, ampak to seveda ni bilo mogoče, saj sem bil newyorški. Ker pa je to moj petdeseti film, sem si rekel: zakaj si ne bi dal darila, zakaj si ne bi izpolnil želje! /…/ Mislim, da ima naključje veliko večjo vlogo, kot smo si pripravljeni priznati – radi mislimo, da bomo lahko s trdim delom, predanostjo in disciplino svoje življenje imeli pod nadzorom. Vendar to drži le deloma, pa čeprav je misel morda nekoliko zastrašujoča. /…/ Preprosto obožujem mesta, podobno kot režiserji, ki se zaljubijo v glavne igralke. New York že leta romantiziram. Če gledate New York Spika Leeja ali Martina Scorseseja, lahko vidite, da se moj zelo razlikuje od njunega. Enako je s Parizom, ki ga gledam skozi rožnata očala. To pomaga, če snemaš zgodbo o umoru. V Hitchcockovih filmih tako uživamo zato, ker je vzdušje lahkotno, romantično. Čeprav govorijo o umorih, niso mračni ali neprijetni. Hotel sem torej posneti zgodbo o umoru, v kateri bi prikazal očarljivo plat Pariza in pariških likov. /…/ Srečno naključje je kriminalka, resna zgodba o zločinu in kazni. S kančkom romantike, seveda.«

Več informacij o filmu je dostopnih tukaj.

Prostrani gozdovi že od nekdaj nosijo nešteto skrivnosti in ugank. Dom nudijo čudovitim mitološkim bitjem, ki prebivajo med starodavnimi drevesi in zvesto varujejo svoje kraljestvo. Med njimi je tudi Mavka – duša gozda in njegova novoizbrana zaščitnica. Njeno primarno poslanstvo je zaščiti gozd in njegovo nedotakljivo »Srce« pred kakršnokoli agresijo ali vdori, predvsem s strani ljudi.

Lucas je skromen vaški fant, ki obožuje glasbo, svoj talent pa rad pokaže z igranjem lesene piščali. Sanja, da bi tej svoji strasti lahko posvetil življenje. Njegova glasba povzroči pravi čudež, saj se zaradi nje z Mavko srečata in zaljubita. Vendar pa se njuna zveza že od samega začetka sooča z težavami, ovire pa postanejo še večje, ko se pojavi pohlepna Kylina, ki trdi, da je dedinja stare žage na robu gozda, vaščanom pa obljublja bogastvo industrijskega napredka, kakršnega je ustvarila že v drugih deželah. Seveda je to vse pretveza, s katero prikriva svoj resnični namen - Kylina želi priti do »Srca« gozda, s pomočjo katerega bi za vedno ostala mlada in lepa. Ključ do njega pa ni nihče drug kot Mavka, ki je zaradi svojih novih čustev do Lucasa bolj ranljiva kot kadarkoli prej. Da bi prišla do Mavke, Kylina uporabi Lucasa kot svoje orožje, med vaščane pa zažene jezo in strah.

Bo Mavki uspelo rešiti gozd? Bo Lucasova glasba lahko ustvarila čudeže in rešila ljubezen? Se bosta dva svetova lahko združila proti zlu?

Mavko je sinhronizirala Živa Medved, Lucasa pa Uroš Bitenc. Pesmi Mavke je odpela Neža Drobnič Bogataj (pevka skupine Belin), Lucasove pa je odpel Mirko Medved.

Fanny in Jean sta popoln zakonski par: oba sta uspešna v svojem poklicu, živita v čudovitem stanovanju v elitni pariški četrti in zdi se, da sta zaljubljena kot takrat, ko sta se prvič srečala. Nekega jesenskega dne pa Fanny na ulici naleti na Alaina, prijatelja iz srednje šole … Woody Allen se poklanja Parizu in francoski kinematografiji v svojem prvem francosko govorečem filmu, živahni in iskrivi kriminalki o ljubezni, naključju in zločinu.

Več informacij o filmu je dostopnih tukaj.

Woody Allen je o filmu zapisal:
»Ko sem bil mlad, smo se vsi navduševali nad evropskim filmom: francoskim, italijanskim, švedskim … Vsi smo hoteli snemati filme kot Evropejci. /…/ Bil sem seveda velik oboževalec Truffauta in Godarda. /…/ Pa Chabrola, Resnaisa in Renoirja – nor sem bil nanje. Od nekdaj sem si želel, da bi se rodil v Franciji ali da bi bil francoski režiser, ampak to seveda ni bilo mogoče, saj sem bil newyorški. Ker pa je to moj petdeseti film, sem si rekel: zakaj si ne bi dal darila, zakaj si ne bi izpolnil želje! /…/ Mislim, da ima naključje veliko večjo vlogo, kot smo si pripravljeni priznati – radi mislimo, da bomo lahko s trdim delom, predanostjo in disciplino svoje življenje imeli pod nadzorom. Vendar to drži le deloma, pa čeprav je misel morda nekoliko zastrašujoča. /…/ Preprosto obožujem mesta, podobno kot režiserji, ki se zaljubijo v glavne igralke. New York že leta romantiziram. Če gledate New York Spika Leeja ali Martina Scorseseja, lahko vidite, da se moj zelo razlikuje od njunega. Enako je s Parizom, ki ga gledam skozi rožnata očala. To pomaga, če snemaš zgodbo o umoru. V Hitchcockovih filmih tako uživamo zato, ker je vzdušje lahkotno, romantično. Čeprav govorijo o umorih, niso mračni ali neprijetni. Hotel sem torej posneti zgodbo o umoru, v kateri bi prikazal očarljivo plat Pariza in pariških likov. /…/ Srečno naključje je kriminalka, resna zgodba o zločinu in kazni. S kančkom romantike, seveda.«

Če živiš v Barbie deželi, pomeni, da si popolno bitje na popolnem mestu. Razen če imaš totalno eksistencialno krizo. Ali pa si Ken ... Zato se Barbie nekega dne odloči, da bi rada doživela še resnični svet in Ken se ji bo seveda pridružil.

Berlin. Uspešna dirigentka Nina Palček se ravno pripravlja na težko pričakovani koncert Mahlerjeve Pete simfonije, ko jo iz šole obvestijo, da se je njen najstniški sin Lars poškodoval v nepojasnjenih okoliščinah. Odloči se, da bo prekinila vaje in s sinom za nekaj dni odpotovala v počitniško hišo na odmaknjenem bretanskem otoku …

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj.

Hanna Slak je o filmu zapisala:

»Film se je rodil iz trenutka opazovanja v moji soseski v Berlinu. Živeli smo nasproti šole, na vogalu je bila majhna trgovina, pred njo pa stojala s časopisi. Na reklamnih panojih za rumeni tisk so bile v krepkem tisku, v višini šestletnika, ki se ravno uči brati, natisnjene najbolj pretresljive novice. Na primer novica o umorjeni učenki v naši soseski. Nekateri bolj radovedni otroci so se na poti iz šole ustavljali pred panoji in pozorno črkovali. So razumeli, kaj berejo? Jih je vsebina pretresla? So našli besede, da se o tem doživetju pogovorijo z odraslimi? Kako so se njihovi bližnji odzvali na poskus pogovora?
Pri svojem delu se vedno znova vračam k temi posledic nasilja. Ne nasilno dejanje kot tako, zanimajo me tisti, ki morda niso neposredno prizadeti, pa vseeno občutijo posledice na svoji koži. Vsakič, ko nasilje vdre v naš vsakdan, pusti bolj ali manj vidno poškodbo. Še posebej tiste manj očitne je težko ozavestiti, ubesediti. Toda brez besed se težko začne proces zdravljenja, razvijajo se vedno bolj patološki vzorci, tako v posameznikih kot v družbi.
/…/ V javnosti že nekaj časa sledim debati o tem, da je nemogoče živeti uspešno starševstvo in prepričljivo kariero. Želela sem uvesti malo drugačno misel: da je nemogoče imeti uspešno poklicno življenje, če nimamo formativnih izkušenj v intimnih odnosih; bodisi kot starši ali pa v drugem dolgoletno tesnem razmerju. Vzponi in padci, drame, tragedije in radosti dolgoročnih vezi so vir osebne rasti. Mahlerjeve glasbe, kot jo poznamo, ne bi bilo brez življenja, ki ga je živel s svojimi bližnjimi.
/…/ Odločila sem se, da Mahlerjevo Peto simfonijo prevedem v filmsko zgodbo. Mahler se v svoji glasbi vedno znova sooča s tematiko žalovanja, z različnimi fazami v procesu žalovanja. V otroštvu je izgubil šest sorojencev, kot starš pa tudi enega od lastnih otrok. Njegovo življenjsko izkušnjo sem slišala kot glasbeno pripoved. Peta simfonija se začne z Žalno koračnico, potem pa razpade in prehodi vse faze žalovanja: obup, norost, jezo, sprejemanje; in ta intenzivna, dolga, težka pot na koncu le pripelje v radosten in osvobajajoč Rondo-Finale. To je moje intimno branje simfonije, ki sem ga uporabila kot osnovo za filmsko zgodbo.«

abonma koncertni MODRI in IZVEN

Tudi glasbeni inštrumenti so skozi stoletja doživljali razvoj. Le redki so bili – kot na primer večina godal – tudi včasih takšne oblike kot danes (obenem pa sta njihova kvaliteta in tudi cena neprimerljivi z današnjimi). Klavir je z razvojem romantičnega pojma virtuoza radikalno spremenil videz in zvok. Chopin in Liszt sta s svojim igranjem navdihovala tudi nastanek novih inštrumentov, ki so bili zvokovno ter tehnično bolj primerni njihovi izraznosti. Izdelovalec klavirjev Carl Bechstein, ki je veljal za glavnega nemškega izdelovalca pred Steinwayem, je takrat za Liszta izdelal nov klavir. Danes ta znamka doživlja preporod in se približuje samemu vrhu, od letos pa je Bechstein tudi naš novi hišni klavir. Klavirska glasba 19. stoletja je zelo poetična, intimna in je zelo dobro izpolnjevala nove zvočne ideale, predvsem potrebo po individualnosti in novem profilu pianista – virtuoza in skladatelja.

Na koncertu sicer verjetno ne boste slišali najbolj tipičnih skladb za klavir, boste pa doživeli različice za klavir štiriročno. Le-te so doživele svoj razcvet prav v romantiki, z originalnimi skladbami romantičnih mojstrov (Schubert, Schumann, Brahms, Mendelssohn, Dvoržak…) in tudi priredbami orkestrskih skladb za hišne zabave in potrebe študija. Na presenečenje mnogih bo osrednja točka koncerta Prva simfonija Gustava Mahlerja v priredbi dirigenta Bruna Walterja. Zagotovo je to velikanski izziv za tiste, ki si drznejo tako monumentalno delo izvesti na enem samem inštrumentu. Toliko različnih barv je treba izvabiti iz enega samega glasbila in skladbi ob tem dati novo, morda še bolj osebno noto, ne da bi pri tem izgubila na svoji prepoznavnosti. Gre verjetno bolj za iluzorno iskanje novih izraznosti, ki v stočlanskem orkestru z omejenim številom vaj niso možne. Ob vstopu v 20. stoletje je bila na Dunaju pogosta praksa, da so skladatelji (predvsem Schönberg in njegov krog) prirejali Mahlerjeve simfonične skladbe za manjše zasedbe, tako da so bile lahko izvajane tudi v salonih, za manjši krog ljubiteljev in poznavalcev ter umetnikov.

Izabella Simon in Dénes Várjon sta pianista-poeta, ki iščeta svetove in glasbene izraznosti, ki so podobni tudi delu moje vizije. Oba sta del bogate madžarske poustvarjalne tradicije komorne glasbe, ki sega tja do Liszta in je s tem zelo primerna za naše letošnje romantično glasbeno romanje.

Mate Bekavac

Cena vstopnice: 20 €