Koledar dogodkov

Režiser Luc Besson je inspiracijo za film delno črpal iz resnične zgodbe, ki jo je zasledil v časopisu. Članek o francoski družini, ki je lastnega otroka zaprla v kletko, ko je bil star pet let, je v njem porodil vprašanje, kakšne mentalne posledice to pusti na človeku. Kako lahko nekdo preživi kaj takega in kaj stori z vsem svojim trpljenjem? To idejo raziskuje v filmu Dogman. Trpljenje je nekaj, kar nam je vsem skupno in edini protistrup za to občutje je ljubezen. Družba posamezniku ne more pomagati, ljubezen pa ima moč, ki zdravi. In prav ljubezen pasje družine, s katero se Dogman obda, ga pozdravi in opolnomoči.

Film pa ne bi bil to, kar je, brez Caleba Landry Jonesa v glavni vlogi. Igralcu je uspelo utelesiti vso žalost, hrepenenje, moč in kompleksnost junaka. Dogman je pretrpel več, kot bodo mnogi ljudje kadarkoli v življenju, a je kljub temu uspel ohraniti dostojanstvo.

Potem ko je predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito 17. maja 1958 slovesno s pritiskom na gumb v okviru jugoslovanskih jedrskih sanj zagnal prvi raziskovalni jedrski reaktor Vinča pri Beogradu, se je še isto leto, 15. oktobra, na tem reaktorju zgodila nesreča. Šest srbskih znanstvenikov je bilo podvrženih smrtonosnemu radioaktivnemu sevanju. Ker so se zavedali, da obsevanim v Beogradu ne bodo znali pomagati, so vseh šest takoj odpeljali na zdravljenje v pariško bolnišnico Fondation Curie. Tam zdravniki v želji, da poskusijo rešiti življenja, niso imeli druge izbire, kot da se odločijo za eksperimentalno zdravljenje – za presaditev kostnega mozga. Tega so mladim raziskovalcem darovali prostovoljci, Parižani, ki so zaradi nevarnosti takšne operacije takrat tvegali tudi svoja življenja. Tako je bila v tej pariški bolnišnici prvič v zgodovini izvedena transplantacija kostnega mozga.

V mednarodni igralski zasedbi je vidno vlogo agenta UDBE odigral slovenski igralec Jurij Drevenšek, film je nastal v koprodukciji produkcijske hiše Perfo in so ga lani snemali tudi v jedrskem reaktorju Instituta Jožef Stefan v Ljubljani in v Škofji Loki. Srbsko-slovensko-črnogorsko-makedonsko koprodukcijo je režiral Dragan Bjelogrlić, ki v filmu tudi igra, ob njem pa nastopajo še Alexis Manenti (glavna vloga v filmu »Les misérables«, zmagovalcu filmskega festivala v Cannesu 2019 in francoski nominaciji za oskarja), Radivoje Raša Bukvić, Predrag Miki Manojlović, Lionel Abelanski, Ognjen Mićović, Anne Serra in drugi. Film sklene pesem Put, ki sta jo skupaj ustvarila Magnifico in Konstrakta.

nagrade
nagrada Variety Piazza Grande (žirija kritikov filmske revije Variety) za najboljši film – Locarno FF, nagrada Pardo Verde Ricola t.i. zeleni leopard (posebne žirije) – Locarno FF, nagrada občinstva za najboljši film – Sarajevo FF 2023

iz prve roke
»Varuhi formule (Čuvari formule/Lančana reakcija) je predvsem zgodba o izjemni človeški humanosti, ki jo je navdihnilo resnično dogajanje iz leta 1958.« – Dragan Bjelogrlić

Berlin. Uspešna dirigentka Nina Palček se ravno pripravlja na težko pričakovani koncert Mahlerjeve Pete simfonije, ko jo iz šole obvestijo, da se je njen najstniški sin Lars poškodoval v nepojasnjenih okoliščinah. Odloči se, da bo prekinila vaje in s sinom za nekaj dni odpotovala v počitniško hišo na odmaknjenem bretanskem otoku …

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj.

Hanna Slak je o filmu zapisala:

»Film se je rodil iz trenutka opazovanja v moji soseski v Berlinu. Živeli smo nasproti šole, na vogalu je bila majhna trgovina, pred njo pa stojala s časopisi. Na reklamnih panojih za rumeni tisk so bile v krepkem tisku, v višini šestletnika, ki se ravno uči brati, natisnjene najbolj pretresljive novice. Na primer novica o umorjeni učenki v naši soseski. Nekateri bolj radovedni otroci so se na poti iz šole ustavljali pred panoji in pozorno črkovali. So razumeli, kaj berejo? Jih je vsebina pretresla? So našli besede, da se o tem doživetju pogovorijo z odraslimi? Kako so se njihovi bližnji odzvali na poskus pogovora?
Pri svojem delu se vedno znova vračam k temi posledic nasilja. Ne nasilno dejanje kot tako, zanimajo me tisti, ki morda niso neposredno prizadeti, pa vseeno občutijo posledice na svoji koži. Vsakič, ko nasilje vdre v naš vsakdan, pusti bolj ali manj vidno poškodbo. Še posebej tiste manj očitne je težko ozavestiti, ubesediti. Toda brez besed se težko začne proces zdravljenja, razvijajo se vedno bolj patološki vzorci, tako v posameznikih kot v družbi.
/…/ V javnosti že nekaj časa sledim debati o tem, da je nemogoče živeti uspešno starševstvo in prepričljivo kariero. Želela sem uvesti malo drugačno misel: da je nemogoče imeti uspešno poklicno življenje, če nimamo formativnih izkušenj v intimnih odnosih; bodisi kot starši ali pa v drugem dolgoletno tesnem razmerju. Vzponi in padci, drame, tragedije in radosti dolgoročnih vezi so vir osebne rasti. Mahlerjeve glasbe, kot jo poznamo, ne bi bilo brez življenja, ki ga je živel s svojimi bližnjimi.
/…/ Odločila sem se, da Mahlerjevo Peto simfonijo prevedem v filmsko zgodbo. Mahler se v svoji glasbi vedno znova sooča s tematiko žalovanja, z različnimi fazami v procesu žalovanja. V otroštvu je izgubil šest sorojencev, kot starš pa tudi enega od lastnih otrok. Njegovo življenjsko izkušnjo sem slišala kot glasbeno pripoved. Peta simfonija se začne z Žalno koračnico, potem pa razpade in prehodi vse faze žalovanja: obup, norost, jezo, sprejemanje; in ta intenzivna, dolga, težka pot na koncu le pripelje v radosten in osvobajajoč Rondo-Finale. To je moje intimno branje simfonije, ki sem ga uporabila kot osnovo za filmsko zgodbo.«