Koledar dogodkov

Potem ko je predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito 17. maja 1958 slovesno s pritiskom na gumb v okviru jugoslovanskih jedrskih sanj zagnal prvi raziskovalni jedrski reaktor Vinča pri Beogradu, se je še isto leto, 15. oktobra, na tem reaktorju zgodila nesreča. Šest srbskih znanstvenikov je bilo podvrženih smrtonosnemu radioaktivnemu sevanju. Ker so se zavedali, da obsevanim v Beogradu ne bodo znali pomagati, so vseh šest takoj odpeljali na zdravljenje v pariško bolnišnico Fondation Curie. Tam zdravniki v želji, da poskusijo rešiti življenja, niso imeli druge izbire, kot da se odločijo za eksperimentalno zdravljenje – za presaditev kostnega mozga. Tega so mladim raziskovalcem darovali prostovoljci, Parižani, ki so zaradi nevarnosti takšne operacije takrat tvegali tudi svoja življenja. Tako je bila v tej pariški bolnišnici prvič v zgodovini izvedena transplantacija kostnega mozga.

V mednarodni igralski zasedbi je vidno vlogo agenta UDBE odigral slovenski igralec Jurij Drevenšek, film je nastal v koprodukciji produkcijske hiše Perfo in so ga lani snemali tudi v jedrskem reaktorju Instituta Jožef Stefan v Ljubljani in v Škofji Loki. Srbsko-slovensko-črnogorsko-makedonsko koprodukcijo je režiral Dragan Bjelogrlić, ki v filmu tudi igra, ob njem pa nastopajo še Alexis Manenti (glavna vloga v filmu »Les misérables«, zmagovalcu filmskega festivala v Cannesu 2019 in francoski nominaciji za oskarja), Radivoje Raša Bukvić, Predrag Miki Manojlović, Lionel Abelanski, Ognjen Mićović, Anne Serra in drugi. Film sklene pesem Put, ki sta jo skupaj ustvarila Magnifico in Konstrakta.

nagrade
nagrada Variety Piazza Grande (žirija kritikov filmske revije Variety) za najboljši film – Locarno FF, nagrada Pardo Verde Ricola t.i. zeleni leopard (posebne žirije) – Locarno FF, nagrada občinstva za najboljši film – Sarajevo FF 2023

iz prve roke
»Varuhi formule (Čuvari formule/Lančana reakcija) je predvsem zgodba o izjemni človeški humanosti, ki jo je navdihnilo resnično dogajanje iz leta 1958.« – Dragan Bjelogrlić

V filmu je vse mogoče: z njim poletimo med oblake, se vrtimo kot frnikule, raziskujemo podzemno žiljenje gumbkov, eksperimentiramo s črnilom in lovimo lasten rep. Program petih skrbno izbranih kratkih filmov iz projekta Cinemini Europe. Ogled spremljajo vodeni pogovori in igrive delavnice v kinu.

1. Moja mama je letalo! Moia mama – samolet
Julija Aronova / Rusija / 2013 / 7 minut / malo dialogov
Različni ljudje imajo različne mame. In čeprav so vse na svoj način posebne, praktično nič ne more premagati tega, da je tvoja mama letalo. Če potuješ z njo, lahko pozdraviš vsak nebotičnik, dostaviš pošto na Eifflov stolp v Parizu ali pa s šalom oviješ vrat gore, da je ne bi zeblo. Težko je premagati to, da je tvoja mama letalo. Toda počakaj, da slišiš, kaj je moj oče!

2. Sally Sally
Luna Maurer, Roel Wouters / Nizozemska / 2005 / 2 min / brez dialogov
Ena velika in okoli tri ducate majhnih frnikol v beli, močno osvetljeni sobi s stenami iz ploščic. Premikajo se od leve proti desni, od sprednje strani k zadnji, potem pa nenadoma začnejo skakati, na steno na desni, proti stropu in spet nazaj dol. So te frnikole res zgolj predmeti ali so oči, ki se lahko premikajo neodvisno od zakonov težnosti? Gledamo gor ali dol? Je to sploh soba, in če je, kje je?

3. Pozor, vrata se odpirajo! Ostorožno, dveri otkryvajutsja
Anastasija Žuravljeva / Rusija / 2005 / 5 minut, brez dialogov
Dobrodošli na postaji podzemne železnice – a vse naokoli so sami gumbi! Ti gredo v službo, uporabljajo dvigala, stojijo na peronih, vstopajo v vlake – čisto tako kot ljudje. Vsak dan, od jutra do večera. Med opazovanjem monotonega življenja pa odkrivamo majhne detajle, ki jih delajo posebne: romantično srečanje dveh gumbov, kolaps starega gumba, gumbe z njihovimi gumbjimi otroki, ne nazadnje pa mnoge vzorce, zaradi katerih je vsak gumb individualno gumbje bitje.

4. Virtualno virtuozen Virtuos Virtuell
Thomas Stellmach, Maja Oschmann / Nemčija / 2013 / 8 minut
Eksperimentalna animacija z osupljivo likovno prepričljivostjo ne pripoveduje zgodbe v klasičnem smislu, ampak ustvari gibanje tuša na belem ozadju.

5. Moj srečni konec My Happy End
Milen Vitanov / Nemčija / 2008 / 5 minut
Kaj če bi bil pasji rep več kot le del telesa, s katerim pes lahko maha? Kaj če bi rep postal njegov najboljši prijatelj, s katerim bi lahko delil kost, ki jo grize, igral namizni tenis, preživel ves dan in vso noč?.

Prostrani gozdovi že od nekdaj nosijo nešteto skrivnosti in ugank. Dom nudijo čudovitim mitološkim bitjem, ki prebivajo med starodavnimi drevesi in zvesto varujejo svoje kraljestvo. Med njimi je tudi Mavka – duša gozda in njegova novoizbrana zaščitnica. Njeno primarno poslanstvo je zaščiti gozd in njegovo nedotakljivo »Srce« pred kakršnokoli agresijo ali vdori, predvsem s strani ljudi.

Lucas je skromen vaški fant, ki obožuje glasbo, svoj talent pa rad pokaže z igranjem lesene piščali. Sanja, da bi tej svoji strasti lahko posvetil življenje. Njegova glasba povzroči pravi čudež, saj se zaradi nje z Mavko srečata in zaljubita. Vendar pa se njuna zveza že od samega začetka sooča z težavami, ovire pa postanejo še večje, ko se pojavi pohlepna Kylina, ki trdi, da je dedinja stare žage na robu gozda, vaščanom pa obljublja bogastvo industrijskega napredka, kakršnega je ustvarila že v drugih deželah. Seveda je to vse pretveza, s katero prikriva svoj resnični namen - Kylina želi priti do »Srca« gozda, s pomočjo katerega bi za vedno ostala mlada in lepa. Ključ do njega pa ni nihče drug kot Mavka, ki je zaradi svojih novih čustev do Lucasa bolj ranljiva kot kadarkoli prej. Da bi prišla do Mavke, Kylina uporabi Lucasa kot svoje orožje, med vaščane pa zažene jezo in strah.

Bo Mavki uspelo rešiti gozd? Bo Lucasova glasba lahko ustvarila čudeže in rešila ljubezen? Se bosta dva svetova lahko združila proti zlu?

Mavko je sinhronizirala Živa Medved, Lucasa pa Uroš Bitenc. Pesmi Mavke je odpela Neža Drobnič Bogataj (pevka skupine Belin), Lucasove pa je odpel Mirko Medved.

Potem ko je predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito 17. maja 1958 slovesno s pritiskom na gumb v okviru jugoslovanskih jedrskih sanj zagnal prvi raziskovalni jedrski reaktor Vinča pri Beogradu, se je še isto leto, 15. oktobra, na tem reaktorju zgodila nesreča. Šest srbskih znanstvenikov je bilo podvrženih smrtonosnemu radioaktivnemu sevanju. Ker so se zavedali, da obsevanim v Beogradu ne bodo znali pomagati, so vseh šest takoj odpeljali na zdravljenje v pariško bolnišnico Fondation Curie. Tam zdravniki v želji, da poskusijo rešiti življenja, niso imeli druge izbire, kot da se odločijo za eksperimentalno zdravljenje – za presaditev kostnega mozga. Tega so mladim raziskovalcem darovali prostovoljci, Parižani, ki so zaradi nevarnosti takšne operacije takrat tvegali tudi svoja življenja. Tako je bila v tej pariški bolnišnici prvič v zgodovini izvedena transplantacija kostnega mozga.

V mednarodni igralski zasedbi je vidno vlogo agenta UDBE odigral slovenski igralec Jurij Drevenšek, film je nastal v koprodukciji produkcijske hiše Perfo in so ga lani snemali tudi v jedrskem reaktorju Instituta Jožef Stefan v Ljubljani in v Škofji Loki. Srbsko-slovensko-črnogorsko-makedonsko koprodukcijo je režiral Dragan Bjelogrlić, ki v filmu tudi igra, ob njem pa nastopajo še Alexis Manenti (glavna vloga v filmu »Les misérables«, zmagovalcu filmskega festivala v Cannesu 2019 in francoski nominaciji za oskarja), Radivoje Raša Bukvić, Predrag Miki Manojlović, Lionel Abelanski, Ognjen Mićović, Anne Serra in drugi. Film sklene pesem Put, ki sta jo skupaj ustvarila Magnifico in Konstrakta.

nagrade
nagrada Variety Piazza Grande (žirija kritikov filmske revije Variety) za najboljši film – Locarno FF, nagrada Pardo Verde Ricola t.i. zeleni leopard (posebne žirije) – Locarno FF, nagrada občinstva za najboljši film – Sarajevo FF 2023

iz prve roke
»Varuhi formule (Čuvari formule/Lančana reakcija) je predvsem zgodba o izjemni človeški humanosti, ki jo je navdihnilo resnično dogajanje iz leta 1958.« – Dragan Bjelogrlić