Koledar dogodkov

Pariz, osemdeseta leta. Elisabeth, ki mora po moževem odhodu preživljati sebe in dva najstnika, najde delo pri svoji najljubši nočni radijski oddaji. Ko v studio nekoč vstopi brezdomno osemnajstletno dekle, se Elisabeth odloči, da jo povabi v svoj dom …

Film, prežet z zvoki, glasbo in barvami osemdesetih let, je intimna družinska kronika, ki najde poezijo v drobnih trenutkih vsakdanjega življenja. S Charlotte Gainsbourg v glavni vlogi.

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj

iz prve roke
»Ključna pri projektu je bila umestitev zgodbe v osemdeseta. /…/ Vrniti sem se želel v tisto obdobje svojega življenja, znova odkriti njegove teksture, zvoke in podobe. Občutki in barve osemdesetih so me ustvarili. Nosim jih v sebi. /…/ Takrat sem bil otrok, vendar sem od nekdaj sanjaril, da bi vzdušje /…/ doživel kot najstnik ali mlad odrasli. Vedno bom obžaloval, da scene osemdesetih nisem izkusil iz prve roke, ampak sem jo odkril šele, ko je že izginjala. Snemanje filma mi je omogočilo, da sem se tja vrnil v starosti, v kateri bi si takrat želel biti. /…/ V filmu se pravzaprav zgodi veliko: ločitev, začetek ljubezenske zgodbe, prehod otrok v odraslo dobo … To so pomembni življenjski dogodki, resnično dramatični premiki. Toda rad imam odmike in ovinke, saj je tudi življenje sestavljeno iz takšnih trenutkov. Moji filmi ne temeljijo na konfliktih /…/. V Potnikih noči se imajo liki radi, pomagajo si, skrbijo drug za drugega … Dobrohotnost in velikodušnost sta – vsaj zame – lastnosti velikih filmskih junakov. /…/ S filmi skušam izraziti svoj pogled na svet; dogodkom, ki se morda zdijo trivialni ali običajni, poskušam vdahniti melodijo, poezijo, eleganco, nevsakdanjost. Snemati želim filme, ki se osredotočajo na domnevno prazne faze življenja, ‘mrtvi čas’, kot ga je imenoval Truffaut. Nočem, da film povozi njegova téma, rad imam, da téma filma ostane življenje samo. /…/ Krhkost življenja na splošno, še posebej pa krhkost ljudi – to je odnos do sveta, ki ga želim posredovati; podobno kot v pesmi Anne Sylvestre Les gens qui doutent. Vsi moji liki imajo v sebi krhkost, v kateri skušam najti lepoto, tako da bi se ljudje v svoji osamljenosti počutili razumljene. To mi je všeč tudi kot gledalcu; življenje naredi malce lažje.«
– Mikhaël Hers

Zgodnje dvajseto stoletje, gorska vasica v Italiji. Luigi Ughetto se v iskanju boljšega življenja z bratoma odpravi čez mejo, v švicarske in francoske Alpe. Tam opravljajo gradbena dela, ki se jim domačini izogibajo. Luigi se zaljubi v delovodjevo hčer Cesiro – a njuna idila ne traja dolgo …

Očarljiv, grenko-sladek animirani film, v katerem Alain Ughetto odpotuje nazaj v času in oživi zgodovino svoje družine – z lutkami in namišljenim pogovorom s svojo babico Cesiro, pa tudi z resničnimi zgodovinskimi predmeti, ki so bili del vsakdanjega življenja tedanjih družin. Pred nami se izriše pejsaž s humorjem začinjenega – čeprav težkega – življenja severnih Italijanov, ki bržkone ni bilo tako drugačno od življenj naših starih staršev.

Podrobnejše informacije o filmu so dostopne tukaj 

nagrade
Annecy (nagrada žirije); Bilbao (nagrada občinstva); Anima Bruselj (nagrada občinstva); evropska filmska nagrada za najboljši animirani film; Tokio (nagrada za najboljši animirani celovečerec); nagrada Mednarodnega združenja cinefilov za najboljši animirani film; Festival mediteranskega filma v Bruslju (nagrada občinstva, nagrada Cineurope, posebna nagrada žirije za najboljši celovečerni film); Bucheon (nagrada za najboljši celovečerec).