Kako so nekdaj naše babice prale perilo v Mlinščici

Turistično društvo Jarše – Rodica in Slaščičarstvo Razpotnik sta ob Tednu otroka v sredo, 8. oktobra 2014, za učence tretjih razredov Osnovne šole Rodica pripravila izredno zanimivo in poučno predstavitev pranja perila na ročni način. Tako kot so to včasih počele naše babice.

Iz Osnovne šole Rodica je pred Slaščičarno Razpotnik z učiteljicami prišlo 50 učencev, ki imajo podaljšano bivanje, kjer so jih že pričakovali predsednik TD Jarše – Rodica Stane Cotman,  Marinka in Boris Razpotnik iz domače slaščičarne, perice Mihaela Uršič, Francka Lipovec, Ančka Hribar in Joži Kuštrin ter gospodarica Metka Klemenc, za katero so perice prale perilo. Že prej sta Niko Svetlin in Slavko Razpotnik postavila ploh, to je desko, ki iz vode gleda toliko, da seže perici pod pas, širok je vsaj 80 cm ali širši, kol katerega so rabile perice za ovijanje rjuh ali drugih velikih kosov perila ter klopce, ki so bile namenjene za postavljanje škafov ali polaganje perila. Pečenje štrudla in kuhanje čaja pa so se lotili Zorka Svetlin, ter Marinka in Boris Razpotnik.

Stane Cotman je zbranim spregovoril o Mlinščici, katero umetno strugo so ročno izkopali izpod Homškega hriba iz Kamniške Bistrice in teče mimo Jarš in Rodice. Na začetku Domžal so na Mlinščico pozidali bloke, tako da voda Mlinščice svetlobo zagleda ponovno pri gostišču Keber, kjer nadaljuje pot skozi Domžale, Študo in po desetih kilometrih se izlije v Kamniško Bistrico.

Kot smo slišali so perice nekoč zelo umazano perilo prekuhale, potem so ga premencale in na koncu splaknile v vodi Mlinščice. Naše perice so v škafu, ki so ga položile na glavo, prenesle na perišče k Mlinščici. Ker pa so imele perila veliko več, so za prevažanje k Mlinščici uporabile kolca. Perice so nam lepo prikazale pranje na perivniku, kjer so spirale, dokler iz njega ni pritekla čista voda.

Ko so perice v potoku spirale perilo, so ga najprej namočile v vodo, potem pa so ga spirale tako, da so udarjale z njim po lesenem perivniku. Udariti je bilo potrebno toliko časa, da je iz perila tekla čista voda. To je trajalo nekoč približno pol ure za en škaf perila, na predstavitvi pa so stvar malo pospešile, da vse skupaj ni trajalo predolgo. Perilo so ovijale »na roke« same, pri večjih kosih pa so si pomagale med seboj. Ena je držala perilo na enem koncu, druga na drugem, nato pa sta ga ovijali in stiskali, da se je voda izcejala. Pranje perila je bilo nekoč težko delo, še posebno težko je bilo mencati večje kose perila, tako so bile roke po nekaj urnem žehtanju v mrzli vodi utrujene in boleče. Kot je povedal Stane je bilo posebej težko to delo pozimi, ko je bila voda ledeno mrzla, včasih pa je bilo potrebno najprej razbiti led, ki je bil na vodi. Takrat so imele s seboj vročo vodo, da so si grele roke. Vse perice so bile izpostavljene različnim boleznim, najpogosteje prehladu in sklepni revmi oziroma vnetju sklepov.

Naše perice so po pranju perilo obesile na vrv, zatem pa so vse povabili na topel čaj in okusen štrudel. Mladi Luka Razpotnik pa je raztegnil meh in vrt za Slaščičarno Razpotnik so napolnili zvoki harmonike. Bilo je veselo, po sladki zakuski pa smo z zahvalo počasi z novimi spoznanji odšli proti domu.

Hvala TD Jarše – Rodica in Slaščičarni Razpotnik, da so nam omogočili ogled tega lepega etnografskega prikaza pranja perila na star način.

Več foto utrinkov z dogodka si lahko ogledate TUKAJ.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
Komentarji uporabnikov