Kaj bo, ko bo… konec? #ostanemdoma

Končuje se četrti teden ali po domače – že en mesec traja ta naša karantena. En mesec? Čudim se, kako je ta čas poletel in kam je šel. So dnevi, ko se minute vlečejo in sprehod v lokalnem okolju ni dovolj ter si želim širše svobode. Vendar pa sem tudi jaz padla v neko novo rutino in zato se resnično čudim, ko pomislim, da karantena traja že en mesec. Po drugi strani pa – mar nimamo že nekega občutka, da morda traja že leta? Človeška sposobnost dojemanja časa je neverjetna – oziroma bi morala napisati človeška nesposobnost. Kajti nimamo občutka za čas. In spoznamo, da je čas res relativen in so minute, ure, dnevi le neke prazne številke, ki naj bi nam bile v pomoč pri razumevanju časa. 

Kolumno tretjega tedna sem zaključila z mislimi na prihodnost. In zdi se mi, da je to nekaj o čemer trenutno vsi zelo veliko razmišljamo. Časopisi, splet in družbena omrežja so polna naših razmišljanj in predvidevanj, kaj bo, ko bo konec.

Moje spoznanje tega tedna je samo eno, vendar si zasluži daljšo obrazložitev. Kaj bo, ko bo konec? Preprosto – ne bo konec.

Pa nisem apokaliptična. Preprosto sem v ugibanju, kaj bo, ko bo… ugotovila, da imam napačen pristop. Tega ne bo konec. Ne bomo nadaljevali, kjer smo začeli en mesec nazaj. Konec bo karantene, vendar stvari nikoli več ne bodo takšne kot so bile. Prihodnost ne bo takšna kot je bila preteklost in ne bo takšna kot je sedanjost. Karantene sicer kmalu ne bo več, vendar vrnitev v »pr.Kr« (pred korona čas, torej preteklost) ni možna.

Kaj nas torej čaka v prihodnosti? Ne vem. Rada berem predikcije, vendar so to zgolj ugibanja. Svetovna prepletenost namreč onemogoča, da bi lahko dejansko napovedali. Ugibamo. Dejanja drugih vplivajo na nas in naša dejanja vplivajo na druge. Ali če pogledamo mednarodno – odločitve naše države vplivajo na druge in odločitve drugih držav vplivajo na našo vlado. Sprašujem se, ali sem dovolj pogumna, da vseeno eno predikcijo pa le dam – da naše izkušnje ne bo moč pozabiti, čeprav so naši možgani fenomenalni v tem, da znajo stvari zelo dobro pozabiti. Je to moja želja ali moj strah, da tega ne bomo pozabili? Razmišljam, ali ni tako, da res hitro vse pozabimo, da nas preteklost ne izuči in da čeprav si želimo, zgodovina na koncu dneva nikoli ni naša učiteljica?Vojne, ki smo jim tolikokrat napovedali konec, se namreč še zmeraj vršijo.

Poleti 1914, ko se je pričela svetovna vojna (paradoksalno v začetku poimenovana »vojna, da se končajo vse vojne«), so prav tako vsi govorili, saj bo kmalu konec. »Do Božiča bodo fantje nazaj doma s fronte«… Temu ni bilo tako, vojna se je zavlekla. Ne verjamem sicer, da se bo naša karantena še dolgo vlekla, pa vendar vlečem vzporednice s tistim časom v tem pogledu – da nikoli ni konec. Da vrnitev nazaj ni možna. To verjamem predvsem iz dveh razlogov, ki jih prav tako povezujem s to omenjejo vojno. Prvič, vsi imamo to »korona izkušnjo«. In drugič, gre za močno izkušnjo, ki je korenito spremenila naš vsakdanjik. Konec prve svetovne vojne je prinesel propade velikih imperijev, pričetek Sovjetske zveze, ženske (volilne) pravice in še marsikaj. Hkrati pa ocenjujem, da smo zaradi globalizma in kapitalizma še bolj prepleteni kot v začetku prejšnjega stoletja in zato so vplivi po celem svetu še toliko večji. Verjamem, da bo ta izkušnja nepozabna. Da bo spremenila potek sveta. Da bo to ena izmed tistih prelomnic, o katerih se bodo učili naši otroci v šolah – 1914, 1929, 1939, 1989, 2001, 2020 (če naštejem le nekatere). Kam pa bo šla ta sprememba?

Ko se pogovarjam z ljudmi, mi jih veliko reče, da si želijo določene stvari obdržati tudi v prihodnosti – več časa zase, da bomo kupovali bolj lokalno, da bomo cenili domačo hrano, uživali v naravi,… Ali se bo to zgodilo? Ne vem. Odvisno… in kar je pomembno, odvisno je tudi od nas samih. Mi namreč ne spreminjamo zgolj toka svoje zgodovine, temveč vplivamo tudi na druge. In obratno. So stvari, ki se nam zgodijo in na njih ne moremo vplivati. Vedno, poudarjam vedno, pa se zgolj mi odločimo, kako bomo odreagirali. Moč naše človeške aktivnosti leži ravno v naši reakciji. Prevečkrat dajemo pomen zunanjim vplivom, na katere ne moremo vplivati – počutje drugih, luna, vreme, itd. Če je vreme dejavnik našega počutja – zakaj se potem lahko tudi jokamo v soncu in smejemo v dežju? Ker preprosto pridejo trenutki, ko je nekaj v našem življenju večje od vremena. To se nam zgodi samoumevno, vendar bi ravno v teh trenutkih morali opaziti, kakšno veličastno moč vplivanja sami nase imamo.

Svoje življenje, svoje počutje, svoje odločitve vedno lahko spremenimo. Vendar je ta čas, ta kriza, pa dejansko ena velika priložnost, da naredimo večje spremembe kot skupnost. Da naredimo večje korake kot jih delamo sicer, ko jemljemo življenje in potek našega življenja bolj samoumevno.

Izkušnje, ki smo jih dobili v tem mesecu, so namreč nepozabne. In zato resnično verjamem, da pot nazaj v svet pred korono ni mogoč. Ker je premočna izkušnja. Želela bi si, da obdržimo to miselnost, to mentaliteto in da ne pozabimo pozitivnih elementov naše izkušnje. Tukaj bi izpostavila predvsem tri stvari.

Vse se da – nebo je meja. Na področju digitalizacije smo naredili preskok, ki ga lahko merimo v svetlobnih letih, in sem prepričana, da ga sicer tako hitro ne bi uspeli. Otroci se učijo na daljavo. Kako noro je to? Dva meseca nazaj niso vsi uporabljali e-asistenta, sedaj pa imajo Zoom konference, spraševanja preko Skypa, ugiba se o maturi na spletu. Upravne enote so skozi noč poenostavile postopke in se digitalizirale. Preko spleta nakupujemo vse možno. Želela bi si, da to razmišljanje ostane v prihodnosti. To razmišljanje v smislu:” imamo izziv, kako ga bomo rešili?” . Manj birokratizacije, manj iskanja, kaj gre lahko narobe, in več testiranja različnih rešitev v praksi. Kajti le tako dejansko spoznamo, kaj deluje in kaj ne.

Kakovost nad kvantiteto. Lokalna zelenjava, meso od lokalnega mesarja, mleko sosednje krave, trije pari dobrih čevljev (pretiravam, seveda!),… Kot sem pisala v drugem tednu o predmetih, na katerih se nabira prah. To je čas, da ugotovimo, kaj potrebujemo in kaj ne. Kaj smo morda preveč cenili in kaj premalo. Da morda naslednjič pred izletom na drugi konec sveta, pogledamo še lokalne kraje. Da cenimo eno dobro kavo, namesto desetih. Predvsem pa, da si vzamemo čas zase, za družino, prijatelje, za užitek in počitek. To je čas, da ugotovimo, kaj nas resnično osrečuje – in to najdete pod zadnjo današnjo točko.

Čarobnost človeške energije. V prvem tednu sem pisala o e-kavi. Štiri tedne pogovarjanja preko telefona, Zooma, Vibra, Skypa, Messengerja… in vseh ostalih digitalnih rešitev, me je pripeljalo do spoznanja, da nič ne more nadomestiti energije, ki jo ljudje oddajamo v prostoru. To smo jemali tako samoumevno in bili dejansko ignorantski do tega elementa. Pogovor z nekom preko telefona napram videoklicu ima pomanjkljivost, da ne vidimo mimike človeka, temveč zgolj prepoznavo barve glasu in tako ugibamo dejanski pomen. Videoklic pa napram pogovoru v živo nam ne daje tiste energije, ki jo imamo ljudje. Bolj kot kadarkoli prej smo spoznali, kakšna je dejanska moč dotika. Kakšna je moč objema. In navsezadnje – kakšna je moč zgolj prisotnosti sočloveka v istem prostoru kot smo sami.

Dragi bralci, vesela bom vaših komentarjev in razmišljanj. Pošljete mi jih lahko na Facebook strani – Ajda piše. Lepe praznike vam želim. Predvsem pa – ostanite zdravi. Pogumno!

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše); Foto: hipwallpaper.com