Iz arhiva: Ikone Gregorja Otmarja Rettingerja

Odpovedane prireditve in dogodki ter omejeno gibanje do preklica zaradi ukrepov za zajezitev epidemije COVID-19, so nas vzpodbudile, da si ogledamo arhivske posnetke. Naš nepogrešljivi sodelavec Miro Pivar se je odločil, da pogleda svoj bogat arhiv videoposnetkov, ki so nastali pred delovanjem našega portala. Teh pa je res ogromno, saj Mirota že od nekdaj spremlja kamera, kamorkoli se odpravi. Tokrat se bomo podali v leto 2008, ko je v Menačenkovi domačiji v Domžalah potekalo odprtje razstave Gregorja Otmarja Rettingerja z naslovom ”Ikone”.

V prostorih Menačenkove domačije je 13. decembra 2008, potekala zanimiva razstava Ikon. Razstavo je pripravil izdelovalec ikon Gregor Otmar Rettinger. Ljubiteljsko se z izdelavo ikon ukvarja že več kot 30 let. Olga Pavlin je na odprtju razstave povedala nekaj besed o avtorju razstave in o tem, da je razstavljal v številnih galerijah in po raznih ustanovah po Sloveniji in tudi na Koroškem, kjer se je tudi začela njegova pot pisanja ikon.

Leta 1989 se je namreč v Domu Sodalitete v Tinjah vpisal na prvi tečaj pisanja ikon v koloniji, ki jo je vodila znana prof. Anica Vrečar. Od takrat ustvarja v lastnem ateljeju, ki ga je imenoval »kujavnik«. Domžalčan Gregor Otmar Rettinger je eden redkih pri nas, ki obvlada starodavno tehniko izdelovanja ikon; ta zahteva uporabo naravnih materialov in tudi po devetdeset ur dela za posamezen izdelek. Napisal je čez sto sedemdeset ikon. Od leta 1994 razstavlja samostojno. Njegove podobe visijo tudi na stenah Amerike, Italije, Avstrije, Francije, Češke, Hrvaške in Srbije. Gregor Otmar Rettinger se je rodil v Celju, v pokoju pa živi in deluje v Domžalah. Umetniška ustvarjalnost ga je spremljala skozi vse življenje, pri čemer se je preizkušal v raznih izraznih oblikah, zlasti v glasbi.

Gregor Otmar Rettinger iz Domžal je med ljubitelji zlatih pravoslavnih podob danes že zelo poznan umetnik. Kot strojnik se s slikanjem ni ukvarjal, poleg tehničnega risanja se je tu in tam pozabaval s kaligrafijo, vse dokler ga žena ni prijavila v tečaj izdelovanja ikon, ki ga je nato obiskoval, po en teden na leto, celo desetletje.

Po predstavitvi avtorja in zahvali avtorju ter zaslužnim za postavitev razstave, je v prijetnem vzdušju ob ikonah avtor prisotnim razložil pomen ikon, kot tudi samo izdelavo izdelka. »Ko sem se nekega dne doma jezil, zakaj nam stene krasijo fotografije s koledarjev, mi je žena rekla, naj pa sam kaj ustvarim, če mi to ni všeč. In tako se je začelo. Najprej sem izdelal nekaj linorezov, nato pa me je žena povsem po naključju vpisala v tečaj risanja ikon v Tinju na avstrijskem Koroškem v tamkajšnjem Slovenskem domu katoliške prosvete. Tečaj je vodila Domžalčanka Anica Vrečar in od izdelave moje prve ikone je zdaj minilo že dvajset let,« se je takrat svojih začetkov spominjal danes 81-letni Gregor Otmar Rettinger, ki je koledarske fotografije doma tako kmalu zamenjal s svojimi umetninami. Slovesno odprtje razstave so popestrili Domžalski rogisti.

Že na tečaju, kjer so najprej izdelali podobo Kristusa, so ga naučili, da temu sledi Marija, nato Janez Krstnik, Peter in Pavel in za tem še vsi drugi starejši pravoslavni svetniki, s tem vrstnim redom upodabljanja likov pa izdelovalci ikon sledijo nepisanemu pravilu, ki ga pravoslavna cerkev pozna kot ikonostas.

V njegovi domači kletni ustvarjalni delavnici ne manjka že izdelanih ikon, lesenih deščic, barv, čopičev in knjig s številnimi motivi, bistvo ikon ni zgolj v motivih in slikanju, ampak predvsem v tehniki izdelave. Številni novodobni izdelovalci ikon že uporabljajo akrilne barve, s katerimi je slikanje resda bolj enostavno, sam pa odločno vztraja pri uporabi naravnih materialov in barv ter starodobni tehniki, kakršno so pred mnogimi stoletji razvili pravoslavni menihi. Izdelava ikone po starem zajema lesarska dela, prepariranje, mazanje s klejem, napenjanje blaga, brušenje, ponovno mazanje in sušenje v več plasteh, mešanje barv, slikanje samega motiva, nanašanje zlatih lističev in zapis v cirilici, ki ponazarja ime svetnika in leto izdelave, Gregor Otmar Rettinger porabi okoli devetdeset ur skrbnega dela za eno ikono.

Ikone, ki so že samo zaradi zahtevnega postopka izdelave prave umetnine, v pravoslavnem svetu svoj smisel dobijo šele s posvetitvijo. Velja tudi nepisano pravilo, da podarjene ikone nikoli ne smemo podarjati ali prodajati naprej, Rettinger pa pravi, da na ikone same vpliva tudi počutje, ki ga v proces nastajanja vloži avtor. »Pri izdelovanju ikon se nam ne sme muditi – tega dela se pod časovnim pritiskom preprosto ne da izvajati. Prav tako je zelo pomembna energija, ki jo vložimo v izdelovanje teh posvetnih podob. Če so le-te narejene s pozitivno energijo, radiestezijsko toplo sevajo na roko, ki jo drži ali se ji približa, čutimo pa lahko celo mravljince,« je v pozitivne učinke svojih umetniških izdelkov prepričan Rettinger, ki je za izdelovanje ikon s starodobno tehniko navdušil tudi svojo 36-letno vnukinjo Aleksandro, ki se mu z veseljem pridruži v ustvarjalni delavnici in mu, kot dokazujejo tudi njene ikone, v izdelovanju že več kot uspešno sledi.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi