Odprtje razstave Jurija Smoleta: Prošnje in molitve

Norosti današnjega sveta niso prav nič drugačne od tistih prej in verjetno tudi ne od tistih, ki še pridejo. Čeprav si jih zakuhamo sami in smo v tem početju izjemno plodni in inovativni, je odsotnost osnovnih vprašanj o smiselnosti našega početja, brezčasno kronična. Umetnik se v svojem početju prej ali slej zatakne prav na teh vprašanjih; če se ne, potem je z njim ali njo nekaj narobe.

Dejstvo, da je umetnost eno od čutil človeštva, instrument s katerim družba uglašuje svojo bit in izraz, nam je v večji meri tuje, a se – upajmo – popravlja.