Dleta so pela v lipovem drevoredu

Lipov drevored v Grobljah pri Domžalah, ki naj bi ga zasadili že v Napoleonovih časih, je bil minulo soboto imeniten atelje za številne rezbarje in rokodelce, torej vse tiste, ki pri svojem delu uporabljajo les.

Razstavili so svoja dela, ob tem pa obiskovalcem pokazali, kako z dletom in batom iz lesa nastajajo nove umetnine. Druženje pod lipami, kot se uradno imenuje vsakoletno srečanje, je bilo letos jubilejno, 10. po vrsti, izpeljali pa so ga člani Kulturnega društva Groblje. Njihov predsednik Anton Košenina, ki že vsa leta vodi organizacijo srečanja, je povedal, da je vesel srečanj z rezbarji, ki pred obiskovalci klešejo v les. »Po zaslugi domžalskega rezbarja in mentorja Marijana Vodnika, ki že vrsto let vodi tečaje v trzinski osnovni šoli, smo dobili nove generacije rezbarjev,« je povedal Košenina. »Zanimivo je, da so se mnogi za rezbarsko delo odločili šele po upokojitvi, vendar so že v nekaj letih z vztrajnim delom lepo napredovali.«

Rezbarji in drugi so se v lipovem drevoredu prvič srečali pred enajstimi leti (zaradi dežja so morali enkrat srečanje odpovedati), za druženje pod lipami pa ima največ zaslug Marijan Vodnik iz Domžal, odličen ustvarjalec, učitelj in mentor. »V Trzinu že trinajst let vodim tečaje, kjer si novo znanje v umetniški obdelavi lesa pridobivajo vsi tisti, ki jih zanima rezbarjenje,« pravi legenda med slovenskimi rezbarji. »Zanimivo je, da so med našimi učenci v veliki večini taki, ki so imeli v svojem poklicu veliko opraviti s kovino, zdaj pa jih je pritegnil les. Pomembno je, da se rezbarji, ki ustvarjajo na različnih prireditvah, lahko na tak način predstavijo javnosti.« Vodnik se je pri svojem ustvarjanju lotil tudi športnih motivov. Tako je predlani v lesu upodobil zlato judoistko Urško Žolnir, lani pa se je po odlični sezoni smučarke Tine Maze odločil in v lesu kutine upodobil njen zmagoviti spust.

Marijan Vodnik, pobudnik rezbarjenja pod lipami v Grobljah (Foto: Primož Hieng)

Med tistimi, ki so obiskovali Vodnikov tečaj v Trzinu, je tudi Peter Guček iz Križ pri Tržiču. Za rezbarjenje se je odločili pred sedmimi leti, ko se je upokojil. »Sem med prvimi slovenskimi rezbarji, ki smo pred leti na posebni preizkušnji pred strokovno komisijo dobili nacionalno poklicno kvalifikacijo,« pove Guček. »Torej imam zdaj, ko sem že v pokoju, priznan poklic rezbarja. Veliko rezbarim, veliko tudi razstavljam, saj ljudje cenijo moje rezbarsko delo. Pred kratkim sem razstavljal v Avstriji, nekateri obiskovalci pa so kar z lupo gledali moje rezbarije. Želeli so ugotoviti, če so moje umetnine res delo mojih rok.« Rezbar iz Križ pri Tržiču si zdaj v domačem okolju prizadeva, da bi pripravili tečaj rezbarjenje za otroke, saj si želi, da bi jih čim več navdušili za to tovrstno delo in ustvarjanje v lesu.

Zanimivo je, da je med rezbarji veliko takih, ki so se za to delo odločili šele po upokojitvi, in prej z lesom niso imeli posebnega stika. Jože Močnik iz Preserij pri Radomljah na primer je bil po poklicu avtotapetnik in avtoličar, ko pa se je upokojil, se je vpisal na Vodnikov trzinski tečaj. »To so bile moje mladostne sanje, ki jih med poklicno dobo nikakor nisem mogel uresničiti,« pripoveduje Močnik. »Zdaj se že pet let ukvarjam z rezbarskim delom, čeprav sem se sprva užival pri vžiganju motivov v les. V mojem domačem ateljeju je nastalo že veliko rezbarskih del. Imam zdaj veliko željo, da bi pripravil samostojno razstavo, kjer bi obiskovalci lahko videli, kaj vse je nastalo v zadnjih petih letih.«

Jože Močnik si je uresničil mladostne sanje. (Foto: Primož Hieng)

Z lesom se ukvarja tudi Jani Golob iz Mirne Peči na Dolenjskem, ki je v lipovem drevoredu v Grobljah pokazal, kako nastajajo zakonske verige. Že pred mnogimi leti se je srečal z več kot 300 let starim običajem obdelovanja predvsem lipovega lesa. To delo ga je tako prevzelo, da je staro nezapisano znanje ohranil ter ga z leti dopolnil z lastnimi izkušnjami in spodobnostjo prisluhniti ljudem. »Nekaj let star lipov les, ki se lepo obdeluje, in suh ne poka, na stroju le križno narežem,« je povedal Golob. »Po tem ga vpnem v primež in z ročno žagico, dletom in brusnim papirjem izdelam končno podobo. Za izdelavo enega člena na verigi potrebujem do uro in pol časa, odvisno od trdote lesa. Tak izdelek pobarvam z lakom na vodni osnovi in tako dekorativno spremenim v uporabno zakonski verigo, ki ima na konceh žlici. Veriga pri izdelavi ne sme počiti kot tudi pozneje zakone ne. Torej, zakonska veriga z žlicama je izdelana iz enega kosa lesa, čeprav mnogi temu kar ne verjamejo. Že dolga leta poleg verig zbiram in izdelujem tudi replike starih lesenih igrač, predvsem vozlov in kock, ki jih lahko razstavimo in malce težje sestavimo.«

Avtor: Primož Hieng; Foto: Primož Hieng
Komentarji uporabnikov