Zrcalce, zrcalce na steni povej – kakšen človek sem? #Ajdapiše
Kakšen odnos imamo do sočloveka? Smo drug drugemu volk kot pravi latinski pregovor ali drug drugega znamo spoštovati?
Skoraj že mesec dni je minilo od velike domžalske toče. Veliko domžalski streh se je v tem času že obnovilo, prav tako avtomobilov. V Slamniku, ki je izšel danes, sem v moji kolumni pisala o požrtvovalnosti gasilcev in ponovno me je kontaktiralo kar nekaj občanov, gasilcev, ki se mi je zahvalilo za moje pisanje. Tudi po kolumni na Domžalcu sem dobila izjemno veliko pohval – za kar se vam močno zahvaljujem. Hkrati pa mi je veliko gasilcev zaupalo tudi mnoge zgodbe s terena v tistih dneh. To so zgodbe posameznikov, ki so se z dobrimi nameni lotili pomagati – pa velikokrat “nastradali”. Zato je prav, da se vprašamo – kakšni ljudje smo?
Sonce je pripekalo, gasilci pa so več ur na dan hodili s strehe na streho, da bi jih prekrili s folijo. Bil je napoveden ponoven dež, ki bi lahko zalil notranjost objektov. Material je izjemno hitro zagotovila Občina Domžale, ki je v organizaciji občinske Civilne zaščite organizirala to veliko intervencijo – sanacijo. Zdi se mi, da se ponavljam, pa vendar je podatek pomemben in fascinanten – v štirih dneh se je pokrilo več kot 500 objektov. V vročih dnevih na soncu, hkrati pa je vmes dež z vetrom kakšen objekt ponovno odkril in gasilci so ga morali zopet sanirati. Vendar je uspelo. Aplavz je zato več kot zaslužen. In ga lahko še velikokrat ponovimo.
V tem času pa so mnogi lastniki stanovanj in drugih objektov pokazali svojo pravo naravo. Ko so pili pivo v senci, gasilcem na soncu pa niso ponudili niti vode. Saj so plačani za delo, kaj jim bomo ponujali – mar ne? Lastniki, ki so se pritoževali, da je zbijanje na strehah preveliko in otroci ne morejo spati. Nezadovoljni lastniki, ki so želeli, da se jim prekrije z opeko in ne folijo. Seveda morajo opeko zagotoviti gasilci, brezplačno. Lastniki objektov, ki želijo, da da se strešnike lepo zloži na kupu in ne kar tako nameče v naglici. Ker saj, gasilcem se nikamor ne mudi. Vozniki, ki hupajo gasilskim vozilo, ko se parkirajo tako, da lahko z lestvijo splezajo na streho – res, da ovirajo promet na cesti, pa vendar je dostopno tudi z druge strani. Ampak vseeno – gasilci so zaparkirali mojo najhitrejšo pot! Lastniki, ki grozijo gasilcem s tožbami, da so med slabimi strešniki zavrgli tudi kakšnega dobrega. Lastniki, ki trdijo, da jim manjka pol strehe – ugotovi pa se, da jim ne manjka čisto nič in je le rahlo potolčeno. Ker mogoče bi jim pa nekoč voda pritekla kam. In to se nadaljuje … Prepričana sem, da imajo vsi vsaj eno zgodbo. Pa ne le s te intervencije, tudi mnogih drugih.
Vendar pa vsi ljudje niso “navadne riti”. Trdim, da so te manjšina. Večina ljudi je dobrih in jim ni mar. So ljudje, ki so gasilcem ponudili pijačo in jedačo. So posamezniki, ki so pripeljali sladkarije na CZR. So ljudje, ki so se zahvalili gasilcem za njihovo delo osebno in tudi prek družbenih omrežij. So ljudje, ki so gasilcem v zahvalo izročili manjša darila. So ljudje, ki cenijo hvaležnost, trud in požrtvovalnost sočloveka. So tudi posamezniki, ki so se zavedali, da imajo gasilci veliko dela in so se sami lotili hitre sanacije svoje strehe ter jo s pomočjo prijateljev ter sosedov sami zakrili. Slednje se ne pričakuje od vseh – mnoge strehe so preveč naklonske, da bi bilo za nas “laike” varno, da sami splezamo gor. Prav tako je prav, da tistim, ki so starejši ali drugače nebogljeni pomagamo. V življenju je pomembno, da ocenimo svoje sposobnosti – nespametno saniranje lastnih streh, če nismo za to usposobljeni, je lahko tudi nevarno in tako naredimo še več škode. Pomembno je, da znamo prositi za pomoč. Toda to pomoč tudi cenimo.
Vprašanje o zrcalcu pa ni namenjeno le za čas velikih gasilskih intervencij, temveč za vsakdan. Kako se obnašamo do sočloveka? Mar ponudimo vsaj vodo mojstrom, ki pridejo delati v naša stanovanja in hiše. Res je, da jih plačamo – pa vendar verjamem, da nismo postali strogo kapitalistična družba. Ali pač? Je res vse kar šteje le denar in stroga finančna menjava? Jaz plačam tvojo storitev, zato si sam plačaj kavo in vodo, ko mi popravljaš streho, beliš stanovanje … Pomembna je transakcija – denar za storitev, ne pa odnos človek do človeka. Dalje, kako se obnašamo do prodajalk v trgovinah? Uradnikov na Upravni enoti? Receptorjev, varnostnikov, medicinskih sester, čistilk, voznikov avtobusov, in še bi lahko naštevala. Saj pravijo, da o človekovem karakterju veliko pove, kako posameznik obravnava ljudi, ki so mu “podrejeni”, in ne le tiste, sebi enake.
Morda lahko nehamo seštevati koristi in se za trenutek ustavimo, si v stilu našega največjega Prešerna nalijemo čistega vina in se z jasnim pogledom zazremo v ogledalo – “ne, kakšni so drugi ljudje. Temveč – kakšen človek sem jaz?”
Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)
Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.