PRENAKOPIČENOST: kdo smo mi sredi brezna plastike? #Ajdapiše

Sužnji zaslona: kako nas tehnologija zasvoji in v krempljih drži industrija je knjiga, ki jo je napisal Adam Alter in je na slovenski trg prišla v lanskem letu. Dobra je v svoji razlagi zasužnjevanja, vendar pa tako kot mnoge druge kritike na isto temo, ki smo jim priča, pozabljajo osvetliti eno stvar, ki se mi zdi bistvena. Vsa vsebina na spletu ni neumna, daleč od tega, in vsa vsebina v knjiga ni pametna. Zelo črno – belo povedano. Živimo v svetu, kjer informacije skačejo v nas in se naša sposobnost ne meri po tem, ali jih dobimo na splošno, temveč ali med milijoni razberemo pravo. Splet in družbena orodja so tehnologija – če jo obvladamo, nam je v korist. Sicer nam je v veliko škodo. Še večjo, če se tega ne zavedamo.

Splet imam rada, ker ima prednost, ki jo knjige nikoli nimajo – pa da ne bo pomote, knjige imam še vedno rajši. V knjigah (in danes se navezujem predvsem na strokovno literaturo) je na koncu kazalo, ki tam mora biti, kar vemo vsi, ki smo pisali diplomske, magistrske ali druge seminarske naloge. Za pisca ponavadi nočna mora, za bralca pa uporabna. Vendar ta kazala redko pregledamo, če strokovno literaturo beremo laično in ne raziskujemo področja. Ko preberemo eno knjigo, nadaljujemo drugje – ni nekega sosledja. Pri knjigah ne gre za neko popotovanje, ki vsebuje skakanje iz enega področja na drugega. Splet pa to omogoča. Začneš brati o eni stvari, klikneš na drugo povezavo, bereš o nečem drugem in na koncu spoznavaš čisto novo področje, nove avtorje. Splet imam tako zelo rada, ker omogoča prepletenost. Dejansko splet v nekem pogledu ustvarja horizontalno povezovanje vseh znanosti, tako družboslovnih kot naravoslovnih, v celoto.

Prav to se mi dogaja vsakodnevno pri raziskovanju Instagrama, ki je trenutno moje najljubše družbeno omrežje (povezava na moj profil). Ljudje so začeli veliko bolj uporabljati ključnike (hashtags) in označbe (tags) ter tako nastaja ta zgoraj omenjena mreža. Navsezadnje – beseda internet se navezuje prav na besedo »net« (mreža). Da ne naredim krivice Alterju, katerega knjigo vsekakor priporočam v branje – naslov v izvirniku je Irresistible, kar pomeni neustavljiv ali neubranljiv. Resnica je namreč, da nas ta mreža res hitro ujame in raziskujemo naprej ter »samo še tole pogledamo«. Nikoli nam ni nič dovolj. Naša pozornost je ves čas usmerjena naprej in ne vidimo sedanjosti. Pozabimo na čare potovanja, da smo tukaj in sedaj ter da je popotovanje pot, seštevek mnogih točk in je cilj le ena izmed vseh teh točk. Mi pa velikokrat damo celotni fokus v zgolj eno točko – cilj. To ni past le raziskovanja na spletu, temveč je past naših življenj v celoti. Rezultat, ki se kaže v nezadovoljstvu, celo izgorelosti, predvsem pa v prenakopičenosti. In ta me je najbolj zanimala v zadnjem času.

V času korona karantene sem po spletu veliko raziskovala slovenske produkte, ki jih lahko kupimo v spletnih trgovinah – od hrane do kozmetike, knjig in še vsega vmes. Pri tem mojem popotovanju in spoznavanju slovenskega trga, sem naletela tudi na IG profil in spletno trgovino Moja cula. Všeč mi je ime cula, ker me je spomnilo na čase osnovne šole in prebiranje slovenskih klasičnih pripovedk. Moja cula je sicer spletna trgovina, ki deluje na principu zero waste. Moje sledenje temu profilu in prebiranju zapisov na njihovi strani o zmanjševanju odpadkov ter spoznavanju njihovih izdelkov se je vleklo dlje časa. Svoj prvi nakup sem opravila v juniju in paket dobila ravno na prvi julij, kar se mi je zdelo zelo zanimivo. Kajti takrat se začne projekt, o katerem sem želela pisati v današnji kolumni – julij brez plastike. Sam projekt bom opisala zelo na kratko, saj lahko vsi, ki vas zanima, sledite povezavi na njihovo spletno stran in se podate na svoje popotovanje, raziskovanje.

Julij brez plastike je mednarodni projekt plastic free july () ki so ga v Avstraliji pričeli v letu 2011, že v lanskem letu pa je v projektu sodelovalo več kot četrt milijarde ljudi iz 177 držav sveta. Naj najprej odpravim prvi stereotip – to ne pomeni, da sem se odrekla plastiki v celoti in posledično življenju v civilizaciji. Plastika je del naših življenj, predvsem pa ni vsa plastika slaba.

Bolj kot verovanje v radikalno spreminjanje sveta in svojih navad, me je pritegnil način razmišljanja – zavedanje. Sužnji zaslona smo, ker nismo pozorni. Odplavamo v raziskovanju in se ne zavedamo, kje smo. Prav je, da zaplujemo, saj nas to odnese na nova obzorja, vendar tudi ko plujemo v neznano, moramo uporabljati kompas, radar in še kaj, da vemo, kje trenutno smo. Da se zavedamo. Moj julijski projekt življenja brez plastike se tako nanaša predvsem na zavedanje, kaj v mojem vsakdanjiku uporabljam. Kje v mojem stanovanju je plastika? Moj cilj je zamenjati plastične artikle z alternativnimi, tam kjer to lahko. Alternativo vidim kot vsaj tako dobro opcijo kot je plastika – alternativa torej ni korak nazaj v razvoju. Alternativa manj plastike v mojem stanovanju in življenju pomeni nekaj boljšega, čistejšega, lepšega. Tako kot mnogo bolj uživam v Radenski, ki jo pijem iz mini stekleničke ali pa ko dobim pivo v steklenici in ne pločevinki, tako si zamišljam, da bo moje stanovanje in življenje boljše, ko se bom znebila stvari, ki so v plastiki zgolj zato, ker tako pač je. Ker v tem prvem tednu, ko sem si zapisovala stvari, ki jih uporabljam vsakodnevno in so narejene iz plastike, sem na mnogih področjih odprla oči. Nisem se niti zavedala, kaj vse imam v plastiki. Sploh kopalnica je eno veliko brezno plastike. Predvsem pa – nisem se zavedala, koliko stvari je vsak dan okoli mene. Tam so, ker so. Mnoge rabim, mnoge pa prav zares ne. Premislek o plastiki, sploh plastiki za enkratno uporabo, je tako zame predvsem premislek o kopičenju stvari, ki jih ne potrebujem v svojem življenju. Enostavnejše ni vedno boljše in kakovost ni zgrajena z zaprtimi očmi. Kakovost pomeni vsak premišljen detajl. Kakovost pomeni zavedanje, kje smo in kaj delamo.

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)